Slovenija: Uporaba GPS v službenih vozilih
Upravno sodišče Republike Slovenije je potrdilo stališče Informacijskega pooblaščenca in odločilo, da neprekinjeno GPS sledenje zaposlenim praviloma ni dopustno.
Novica je bila objavljena 7. 7. 2026.
Datum sprejete odločitve: 19. maj 2026
Upravno sodišče je obravnavalo spor med delodajalcem in Informacijskim pooblaščencem glede uporabe GPS sledilnih naprav v službenih vozilih. Delodajalec je v treh vozilih uporabljal sistem, ki je neprekinjeno beležil njihovo lokacijo, gibanje, postanke in hitrost, pri čemer zaposleni sledenja niso mogli izključiti. Čeprav sistem ni beležil imen voznikov, je bilo mogoče z uporabo drugih evidenc ugotoviti, kateri zaposleni je vozilo uporabljal v posameznem trenutku, zato je šlo za obdelavo osebnih podatkov.
Kot namen obdelave je delodajalec navajal predvsem učinkovitejšo organizacijo dela, varovanje službenih vozil in opreme, natančnejši obračun opravljenih storitev, lažje reševanje reklamacij ter možnost hitrejšega odziva ob prometnih nesrečah ali drugih nepredvidenih dogodkih. Ob tem je zatrjeval, da obdelava temelji na zakonitem interesu, dodatno pa se je skliceval tudi na privolitev zaposlenih.
Odločitev sodišča
Upravno sodišče je v celoti pritrdilo odločitvi nadzornega organa in poudarilo, da zgolj obstoj legitimnega poslovnega cilja še ne pomeni, da je neprekinjeno GPS sledenje zaposlenim dopustno. Ključno vprašanje je bilo, ali je takšen način obdelave res nujen za dosego zasledovanih namenov.
Po presoji sodišča delodajalec tega ni uspel izkazati. Čeprav so bili cilji, kot so varovanje premoženja, organizacija dela in obračun storitev, sami po sebi legitimni, ni dokazal, da jih ne bi bilo mogoče doseči tudi z ukrepi, ki manj posegajo v zasebnost zaposlenih. Sodišče je pritrdilo ugotovitvi nadzornega organa, da je mogoče iste cilje doseči tudi z bistveno manj invazivnimi rešitvami, kot so beleženje začetne in končne lokacije službene poti, uporaba GPS zgolj v primeru povečanega tveganja za krajo ali aktivacija sistema ob izrednih dogodkih.
Pomemben poudarek sodbe se nanaša tudi na načelo najmanjšega obsega podatkov. Neprekinjeno spremljanje gibanja vozila ustvarja podroben vpogled v vsak premik zaposlenega, njegove postanke in potek delovnega dne, zato pomeni bistveno intenzivnejši poseg v zasebnost, kot je potreben za dosego zatrjevanih namenov. Sodišče je ob tem izrecno poudarilo, da večja praktičnost ali tehnološka učinkovitost za upravljavca sama po sebi ne more upravičiti obsežnejše obdelave osebnih podatkov.
Posebno pozornost je sodišče namenilo tudi vprašanju privolitve zaposlenih. Ugotovilo je, da je bila privolitev vključena v isti obrazec kot obvestilo o obdelavi osebnih podatkov, zaradi česar ni bila jasno ločena od drugih izjav, kot to zahteva GDPR. Hkrati je ponovno opozorilo na ustaljeno prakso, po kateri zaradi strukturnega neravnovesja med delodajalcem in zaposlenim privolitev praviloma ni primerna pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov v delovnem razmerju.
Sodišče se je opredelilo tudi do sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Florindo proti Portugalski, na katero se je skliceval delodajalec. Pojasnilo je, da ta odločitev ni neposredno primerljiva, saj je Evropsko sodišče za človekove pravice presojalo spoštovanje pravice do zasebnosti po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ne pa skladnosti obdelave osebnih podatkov z GDPR. Zahteve Splošne uredbe so širše in strožje, saj med drugim zahtevajo presojo zakonitega interesa ter spoštovanje temeljnih načel obdelave osebnih podatkov.
Obravnavana sodba tako predstavlja pomembno potrditev, da mora upravljavec pred uvedbo GPS sledenja opraviti skrbno presojo nujnosti in sorazmernosti obdelave. Če obstajajo milejši ukrepi, s katerimi je mogoče doseči isti cilj, neprekinjeno spremljanje zaposlenih praviloma ne bo skladno z zahtevami GDPR.
Sodba Upravnega sodišča je dostopna tukaj.
Vir: Informacijski pooblaščenec RS in sodba Upravnega sodišča.
Naslovna fotografija: Pexels
