Slovenija: Uporaba videonadzora v kazenskem postopku
Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo posameznika, obdolženca v kazenskem postopku, ki je trdil, da posnetkov videonadzornih kamer ni mogoče uporabiti kot dokaz zaradi odsotnosti informacij o videonadzoru
Odločitev je bila sprejeta 27.7.2023
Po storjenem kaznivem dejanju je policija posameznika identificirala s pomočjo videonadzornih kamer. Posnetki kamer so bili uporabljeni kot dokaz v kazenskem postopku, na podlagi katerega je prvostopenjsko sodišče posameznika obsodilo. Posameznik je v pritožbi na Višje sodišče v Ljubljani med drugim trdil, da je treba posnetke videonadzornih kamer in vse druge dokaze, pridobljene na podlagi posnetkov, izločiti, ker ni bilo obvestila o izvajanju videonadzora.
Višje sodišče v Ljubljani ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v skladu s sodno prakso pojasnilo pomen pravice do zasebnosti in pojma pričakovanja zasebnosti v kazenskem pravu. Poudarilo je, da pravica do zasebnosti ni absolutna, saj je lahko omejena na primer s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava RS. Višje sodišče je še pojasnilo, da je v kazenskih zadevah treba za dopustnost dokazov, ko so bili ti pridobljeni s kršitvijo pravice do zasebnosti, upoštevati standard pričakovane zasebnosti. Sodišče je navedlo zadevo Perry, kjer je ESČP zavzelo stališče, da običajna uporaba kamer za videonadzor na mestih, kot so ulice, nakupovalni centri ali policijske postaje, sama po sebi ne vzbuja pomislekov glede pravice do spoštovanja zasebnega življenja po 8. členu (1) EKČP. Prav tako je Višje sodišče v obravnavanem primeru ugotovilo, da so kamere snemale ulice, dvorišča oziroma bližino poslovnih objektov in prostor pred bankomatom, kjer posameznik ne more pričakovati zasebnosti v absolutnem smislu. Posnetki torej niso nesorazmerno posegli v obdolženčevo pravico do zasebnosti.
Višje sodišče je nadalje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tudi če nadzorne kamere ne bi bile dovolj vidne ali opremljene z dovolj izstopajočimi opozorili, ne bi predstavljale nedovoljen dokaz. Nadzorne kamere so bile nameščene in uporabljene za svoj običajni namen in niso nesorazmerno posegle v obdolženčevo pravico do zasebnosti. Višje sodišče je še navedlo, da je splošno znano dejstvo, da ima večina podjetij vgrajen videonadzorni sistem prav zaradi varovanja lastninskih interesov, prav tako banke, ki so lastnice bankomatov. Zato lahko kdorkoli v bližini takšnih območij pričakuje videonadzor ali snemanje. Zato je ugotovilo, da morebitna neobveščenost o videonadzoru ni tako resna, da bi lahko utemeljeno povzročila drugačno percepcijo javnega prostora pri osebah v bližini industrijskih con, podjetij, javnih cest, bankomatov ipd.
Višje sodišče je v zaključku po mnenju sodišča prve stopnje navedlo, da tudi če bi bil videonadzor v nasprotju z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), bi šlo za kolizijo dveh pravic, toda na koncu bi morale imeti pravice oškodovanega podjetja do njegovega zasebnega premoženja prednost pred pravico do zasebnosti posameznika v času storitve kaznivega dejanja, sicer bi morebitni storilci lahko nemoteno izvrševali svoja kazniva dejanja.
Glede na navedeno je Višje sodišče v Ljubljani presodilo, da so dokazi zakoniti in dopustni ter pritožbo zavrnilo.
Odločitev je v slovenskem jeziku dostopna tukaj
Naslovna fotografija: RawPixel
