Slovenija: GPS v službenih vozilih
Upravno sodišče pritrdilo odločbi IP RS - uporaba GPS sledenja zgolj za spremljanje posameznih lokacij službenih vozil. Za neprekinjeno sistematično GPS sledenje službenih vozil upravljavec nima ustreznega pravnega temelja.
Odločitev je bila objavljena 07.08.2024
Upravno sodišče RS je s sodbo št. III U 267/2022-26 z dne 18. 7. 2024 pritrdilo odločbi Informacijskega pooblaščenca (IP), s katero je ta upravljavcu naložil omejitev uporabe GPS sledenja službenih vozil, na način, da lahko zbira le podatke posameznih lokacij, ne sme pa izvajati sistematičnega, avtomatiziranega in kontinuiranega GPS sledenja. Sodišče je namreč presodilo, da upravljavec v inšpekcijskem postopku za kontinuirano GPS sledenje ni izkazal ustrezne pravne podlage, ter ni izkazal, da je tako GPS sledenje primeren in potreben ukrep za varovanje službenih vozil ter opreme in dokumentacije, ki se v njih nahaja, za zagotavljanje varnosti zaposlenih in za uveljavljanje morebitnih pravnih zahtevkov ter obrambo pred njimi.
Sodišče je med drugim potrdilo, da podatki, ki jih je upravljavec pridobival z GPS sledenjem službenih vozil predstavljajo osebne podatke zaposlenih in to kljub dejstvu, da se v samem sistemu sledenja podatki zaposlenih ne beležijo in hranijo, so pa zaposleni kot vozniki določljivi s pomočjo drugih dokumentov delodajalca (npr. potni nalogi).
V sodbi je sodišče izpostavilo tudi, da je upravljavec tisti, ki mora v okviru inšpekcijskega postopka dokazati skladnost obdelave osebnih podatkov, ter se pri tem sklicevalo na določbo drugega odstavka 5. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, ki določa, da je za skladnost z načeli varstva osebnih podatkov odgovoren upravljavec, ki mora biti to skladnost tudi zmožen dokazati (načelo odgovornost).
Drugi del izpodbijane odločbe je zadeval videonadzor znotraj delovnih prostorov, ki naj bi se izvajal z namenom varovanja premoženja in varovanja zdravja zaposlenih ter za analizo požarnih alarmov. Sodišče je tudi v tem delu v celoti pritrdilo stališču IP, ki je v odločbi zapisal, da pavšalno naštevanje namenov snemanja, brez konkretnih primerov, kjer je videonadzor dejansko prispeval k varnosti zaposlenih in premoženja, ne zadošča za utemeljitev zakonitosti tovrstnega videonadzora. Naštete namene je namreč mogoče doseči z drugimi, manj invazivnimi tehničnimi in organizacijskimi ukrepi, ki ne vplivajo na pravice in svoboščine zaposlenih v enaki meri kot to velja za uporabo kontinuiranega videonadzora.
Celotna odločitev je dostopna tukaj
Vir: IP RS
