Številka: 0613-402/2017/12
Datum: 6. 10. 2022
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) izdaja po državnem nadzorniku za varstvo osebnih podatkov Blažu Pavšiču na podlagi 2. in 8. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZustS-A, v nadaljevanju: ZInfP), 37. in 54. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07-UPB1 in 177/20, v nadaljevanju: ZVOP-1), petega odstavka 29. in prvega odstavka 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07 – UPB1 in 40/14, v nadaljevanju: ZIN) ter členov 57(1) in 58(2) Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov, v nadaljevanju: Splošna uredba), v postopku inšpekcijskega nadzora pri zavezancu ______________________ (v nadaljevanju: zavezanec), ki ga v postopku zastopa _________, po uradni dolžnosti naslednjo
ODLOČBO
• Zavezanec mora v roku 10 dni od vročitve te odločbe prenehati z izvajanjem videonadzora proizvodnje - delovnih prostorov, ki jih izvaja s petimi videokamerami (kamere št. 5, 6, 7, 8 in 9) in te kamere iz teh prostorov odstraniti.
• Zavezanec mora o izvršenih ukrepih iz 1. točke izreka te odločbe v roku 5 dni po izvršitvi pisno obvestiti IP in predložiti dokaze o tem.
• V tem postopku posebni stroški niso nastali.
Obrazložitev:
I. Pojasnila in stališča zavezanca
IP je postopek inšpekcijskega nadzora pri zavezancu začel na podlagi prejetega obvestila, v katerem je bilo navedeno, da zavezanec izvaja nezakonit audio in videonadzor delovnih mest.
Zavezanec je v svojem odgovoru na poziv IP, v katerem je pojasnil nekatere okoliščine v zvezi z izvajanjem videonadzora svojih poslovnih prostorov, ki se nahajajo na naslovu ___________ in okolice teh prostorov navedel, da na navedeni lokaciji izvaja videonadzor v svojih delovnih prostorih, z videokamerami, ki jih je v proizvodne prostore namestil dne 1. 3. 2019, z namenom zaščite oseb in premoženja, na podlagi pravilnika o izvajanju videonadzora v poslovnih prostorih zavezanca. Kamere, ki si nameščene za snemanje vhodov v poslovne prostore naj bi bile nameščene z namenom varovanja premoženja in zaupnih podatkov, ki se nahajajo pri zavezancu. Kamere, nameščene v proizvodnem delu naj bi bile namenjene zaščiti zaposlenih v proizvodnji. Zavezanec naj bi pri proizvodnji uporabljal stroje, ki lahko ob neupoštevanju varnostnih ukrepov povzročijo hude telesne poškodbe ali celo smrt upravljavca takega stroja, zato naj bi imeli snemalne naprave nameščene nad delovnimi stroji, ki so življenjsko nevarni, s čemer naj bi imeli vpogled v ustrezno uporabo posameznega stroja. Zavezanec je navedel, da se kameri številka 1 in 2 nahajata na zunanjem delu stavbe in nadzirata vhode v poslovno stavbo, da kameri številka 3 in 4 nadzirata vhode v upravo zavezanca, da kamer številka 5 in 7 nadzirata pravilno uporabo dveh CNC stružnic, da kameri številka 6 in 8 nadzirata pravilno uporabo dveh CNC obdelovalnih centrov in da kamera številka 9 nadzira pravilno uporabo CNC žage za razrez materiala. Kamere naj bi bile nameščene izključno z namenom varovanja pravilne uporabe strojev in preprečitve hujših poškodb ali celo smrti in večje materialne škode, do katerih naj bi lahko prišlo ob nepravilni uporabi strojev. Cena strojev zavezanca naj bi bila od 150.000 do 250.000 eurov. Zavezanec je v nadaljevanju pojasnjeval, na kakšen način lahko posamezni stroji povzročijo hude poškodbe ali smrt delavca ali večjo materialno škodo in navedel primer hude poškodbe stroja v preteklosti. Pri sledenjem dogodku naj bi po direktorjevem pogledu videoposnetka ugotovili, katera napaka v delovnem procesu je povzročila poškodbo stroja in nanjo opozorili zaposlene, ki s strojem upravljajo, da do takih nesreč v proizvodnji ne prihaja več. Zavezanec je navedel, da so kamere številka od 1 do 4 nameščene z namenom nadzora vhodov v poslovno stavbo in upravo in da so namenjene zaščiti in varovanju premoženja, podatkov poslovnih partnerjev in zaupnih podatkov poslovne narave. Proizvodnja zavezanca naj bi zajemala izdelovanje zahtevnih strojnih in avtomobilskih delov in prototipov, zaradi katerih naj bi imel zavezanec s svojimi kupci oziroma naročniki sklenjene pogodbe o varovanju poslovnih skrivnosti v skupni. Svojemu odgovoru je zavezanec priložil tudi eno od takih pogodb in navedel, da je iz nje razvidno, da je v primeru posredovanja zaupnih podatkov tretji osebi določena pogodbena kazen in da bi bila v primeru kršenja pogodbe kazen tako visoka, da bi lahko privedla do stečaja podjetja. Zavezanec je IP posredoval tudi fotografije nameščenih videokamer in zaslonske slike posnetka posamezne videokamere.
Zavezanec je navedel, da se nadzorujejo delovna mesta CNC – operaterjev, ki delajo na posameznem stroju in ki pri svojem delu upravljajo z izredno zmogljivimi stroji, ki lahko ob neupoštevanju delovnih in varnostnih ukrepov privede do hujših poškodb, smrti zaposlenega in/ali velike materialne škode na samih strojih in posledične velike poslovne škode za zavezanca. Zaradi varovanja poslovnih skrivnosti in že omenjenih pogodb, ki jih ima zavezanec sklenjene z naročniki, naj bi se videonadzor izvajal tudi na vhodih v upravo zavezanca. Posnetki videonadzora naj bi se shranjevali na posebnem osebnem računalniku, namenjenem samo za ta namen, ki naj ne bi bil povezan z internetom in posledično tudi z nobenim mobilnim telefonom ali kakšno drugo elektronsko napravo. Računalnik se nahaja v direktorjevi pisarni, ki naj bi bila ob njegovi odsotnosti zaklenjena, do računalnika in posnetkov pa naj bi imel dostop samo direktor zavezanca. Posnetke naj bi direktor pregledal samo v primeru, če za to obstaja utemeljen razlog, tj. če pride do poškodbe zaposlenega na tem delovnem mestu (CNC-operaterja) ali večjih poškodb stroja in s tem večje materialne škode. Posnetke bi se lahko pregledalo tudi v primeru, če bi prišlo do odtujitve dokumentov oziroma zaupnih podatkov. Pregledovanje posnetkov videonadzora naj bi se beležilo v evidenci uporabe videonadzornega sistema. Zavezanec je navedel, da ima sprejet pravilnik o izvajanju videonadzora v njegovih poslovnih prostorih in navedeni pravilnik tudi posredoval IP. Zaposlene naj bi zavezanec o izvajanju videonadzora obvestil z obvestilom na oglasni deski, prav tako naj bi bili s tem seznanjeni pred podpisom pogodbe o zaposlitvi. Zunanji obiskovalci naj bi bili z izvajanjem videonadzora obveščeni z obvestilom na vidnem mestu pred vstopom v poslovne prostore. Zavezanec je navedel, da so majhno podjetje in da nimajo predstavnika sindikata. Navedel je tudi, da zvočnega nadzora in zvočnega snemanja pri zavezancu ne izvajajo. Za vzdrževanje oziroma popravilo videonadzora v primeru okvare naj bi imeli pri zavezancu zunanjega izvajalca, ki pa naj ne bi imel dostopa do računalnika, na katerem se nahajajo posnetki videonadzornega sistema. Zavezanec naj bi imel nameščene naslednje modele kamer:
- GeoVision ________
- GeoVision _________,
- GeoVision _________.
V svojem odgovoru na dodaten poziv IP je zavezanec navedel, da je kamera št. 9 usmerjena v žago, ki ima od vseh strojev najmanj varoval za zaščito delavca pri delu, kamera št. 5 pa v CNC stroj za struženje ter da sta obe kameri namenjeni varnosti zaposlenih. Stružnica naj bi dosegala do 5000 obratov. Če vrata pri obdelavi ne bi bila zaprta ali obdelovanec ne bi bil pravilno vpet, naj bi lahko prišlo do hujših poškodb zaposlenega ali celo smrti. V preteklosti naj bi se že zgodilo, da so zaposleni premikali varnostno stikalo, da so lahko delali pri odprtih vratih, ker naj bi bilo to lažje, bolj pregledno in hitreje. Kamera št. 5 naj bi bila namenjena temu, da naj delo pri odprtih vratih stroja ne bi bilo več mogoče. Drugih načinov za preprečevanje te smrtno nevarne napake naj pri zavezancu ne bi našli. Kameri št. 1 in 2. naj bi pokrivali vhod ter širše območje pred podjetjem, ki naj bi predstavljalo zemljišče v njegovi lasti in sicer zaradi varovanja njegove lastnine – material, kontejner, službeni avtomobili in podobno. Na označenem parkirišču pred podjetjem naj bi bila parkirana službena vozila direktorja zavezanca in njegove žene. Razlog za postavitev teh kamer naj bi bili primeri groženj poškodb službenih vozil in varnosti družinskih članov, zaposlenih pri zavezancu, ki naj bi jih direktor doživel v preteklosti (zavezanec je v zvezi s tem IP predložil tudi zapisnik PU ____).
Po navedbah zavezanca naj program ne bi beležil časa in trajanja vpogleda, dostop do shranjenih posnetkov pa naj bi imel zgolj direktor zavezanca _______, ki naj bi jih pregledoval zgolj v primeru težje poškodbe pri delu ali škode pravne lastnine zavezanca (npr. službeni avtomobili). Podatki iz kamer naj bi se prenašali lokalno preko kabla do internega mrežnega stikala in do računalnika. Območja snemanja naj bi bila s strani izvajalca ob vzpostavljanju sistema fiksno nastavljena. Zavezanec je navedel, da je šele po prejemu poziva IP opazil, da ima ena izmed kamer funkcijo zvočnega snemanja, vendar naj slednjega ne bi izvajali. Če bi želeli izvajati tako snemanje naj bi ga imeli omogočenega na vseh kamerah. Računalnik, ki naj bi bil ločen od ostalih in povezan zgolj s kamerami, naj ne bi imel priključenih zvočnikov, niti naj predvajanja zvoka ne bi omogočal priključen monitor. Zavezanec je navedel, da je 30 dni minimalna doba hrambe videonadzornih posnetkov, saj naj bi v primeru poškodbe zaposlenega in morebitne tožbe sodni postopek trajal še veliko dlje kot 30 dni, posnetki pa naj bi bili lahko bistvenega pomena za razrešitev primera. Zavezancu se zdi nepredstavljivo, da bi pregledoval pretekle posnetke, če ne pozna točnega časa dogodka (npr. delovne nesreče ali kraje), saj naj bi bilo to izredno zamudno, še posebej zato, ker naj zavezanec kot malo podjetje ne bi imel delovnega mesta »varnostnik«. Dostop do kamer naj bi imel zgolj direktor zavezanca. Obvestilo o izvajanju videonadzora naj bi bilo nameščeno ob vhodu v prostore zavezanca, nalepke pa naj bi v najkrajšem možnem času popravili tako, da bodo navedeni podatki zavezanca in ne njegovega direktorja. Informacije iz 14. člena Splošne uredbe naj bi zavezanec zaposlenim zagotavljal v Pravilniku o videonadzoru, ki naj bi bil dostopen na oglasni deski. Zavezanec naj posnetkov videonadzora ne bi nikoli uporabil za nadzor zaposlenih, niti naj ne bi bil z zaposlenimi na podlagi posnetkov nikoli opravljen razgovor. Posnetki kamer naj bi se pregledali samo v primeru večjih poškodb zaposlenih, da lahko s kolektivnimi ukrepi te napake odpravijo ter za varovanje pravne lastnine zavezanca. Zavezanec je v svojem odgovoru navedel tudi, da vzdrževalec nima dostopa do posnetkov videonadzora in da podjetje, ki je sistem vzpostavilo do njega nima dostopa, niti nadzora nad tem sistemom. Zavezanec je IP posredoval tudi kopijo obvestila zaposlenim o izvajanju videonadzora, ki naj bi bilo objavljeno na oglasni deski, kopijo dela pogodbe o zaposlitvi, ki vsebuje obvestilo zaposlenim o izvajanju videonadzora, fotografijo oglasne deske, kjer je nameščeno obvestilo o videonadzoru in kopijo zapisnika PU ____ o grožnjah direktorju in njegovi družini.
IP je zavezanca dne 16. 9. 2022 pisno seznanil s svojimi ugotovitvami v predmetnem inšpekcijskem postopku in ukrepi, ki jih bo moral glede na te ugotovitve v postopku sprejeti ter mu dal možnost, da se opredeli do vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin v postopku. Zavezanec je v svojem odgovoru na seznanitev in poziv navedel, da se v celoti strinja z delom ugotovitev IP, ki se nanašajo na izvajanje dostopa v poslovne prostore (kamere št. 1 do 4), da pa podaja odgovor, dodatno pojasnilo in stališče glede ugotovitev IP o domnevno nezakonitem videonadzoru znotraj delovnih prostorov. Navedel je, da ne izvaja videonadzora prostorov, katerih videonadzor je v 77. členu ZVOP-1 prepovedan in da pri zavezancu, glede na njegovo majhnost, nimajo reprezentativnega sindikata. Zavezanec videonadzor delovnih prostorov izvaja s kamerami št. 5 do 9, z namenom varstva ljudi in premoženja. Šlo naj bo namreč za videonadzor nad dvema CNC stružnicama (kameri št. 5 in 7), nad dvema CNC obdelovalnima centroma (kameri št. 6 in 8) in CNC žago za razrez materiala (kamera št. 9.), pri čemer naj bi šlo pri navedenih za stroje v vrednosti od 150.000 do 250.000 eurov in z njihovo neustrezno rabo (bodisi načinom ravnanja ali računalniškim manevriranjem) naj bi lahko pri šlo do njihovih okvar in poškodb, ki naj bi bile stroškovno zelo visoke in naj bi zavezancu lahko povzročile veliko in nepopravljivo gospodarsko škodo. Šlo naj bi za materialno (premoženjsko) izjemne okoliščine, ki naj bi zavezanca lahko pripeljale do hudih finančnih težav in celo propada, ne samo zaradi dragega popravila oz. odprave napake (pri čemer naj bi bili vsi stroji zavarovani), ampak tudi zaradi nenadomestljivosti izpada proizvodnje in zamud pri izvedbi naročil ter posledičnih penalih, vključno z izgubo poslovnega ugleda in statusa zanesljivega partnerja ter posledično odpovedjo in izgubo naročil. Poleg tega naj bi šlo za izjemne okoliščine tudi zaradi hudih oz. katastrofalnih posledic, ki naj bi jih napake pri delovanju navedenih strojev lahko povzročile pri zaposlenih. Šlo naj bi za stroje, ki pri delovanju ne zatajijo v smislu nepredvidenih napak, ampak naj bi te izhajale iz človeškega faktorja, bodisi z neustreznim ravnanjem zaposlenih ali neustrezno programsko nastavitvijo. Zaradi visokih hitrosti, obratov in ostrine teh strojev naj bi bile poškodbe, ki lahko pri delu z njimi nastanejo hude in naj bi lahko prišlo celo do smrti delavca, ki upravlja s strojem, kar naj bi želel zavezanec tudi s predmetnim videonadzorom preprečiti. Čeprav naj bi imeli navedeni stroji varnostna vrata in naj se v primeru, če so ta odprta, ne bi zagnali, naj bi bilo mogoče ta varnostni ukrep enostavno programsko (z ustrezno nastavitvijo) ali ročno (z izklopom stikal) zaobiti, kot naj bi se v preteklosti že zgodilo. Direktor družbe in delovodja (tudi namestnik direktorja) naj bi izvajala neposreden nadzor nad varnim izvajanjem dela z rednimi obhodi proizvodnje in naj bi bila zaposlenim vedno na razpolago za vprašanja in napotke glede pravilne (upo)rabe strojev, a glede na majhnost družbe naj neposredni nadzor samega dejanskega izvajanja delovnega procesa in njegove skladnosti z varnim delom v vseh trenutkih življenjski logično ne bil mogoč. To naj bi bil tudi razlog, da se je zavezanec, poleg milejših alternativnih načinov, ki jih je navajal IP, v letu 2019 poslužil tudi videonadzora delovnih mest navedenih CNC strojev. O uvedbi slednjega pa naj bi zavezanec zaposlene ustrezno in izrecno obvestil in jih seznanil tudi z možnostjo pridobivanja vseh dodatnih podatkov pri direktorju.
Zavezanec je v svojem odgovoru navajal tudi primer nesreče, katere razlog (ta naj bi bil ugotovljen naknadno ravno na podlagi videonadzora) naj bi bila napačna programska nastavitev stroja s strani delavca med delovnim procesom, kar naj bi bilo ugotovljeno šele pri po pregledu posnetkov kamere, saj naj bi delavec pred tem navajal, da ni ničesar spreminjal, pa je očitno med delovnim procesom nastavil napačen program, kar naj bi bilo razvidno iz posnetka kamere, ki ga je direktor po nezgodi pregledal, kar naj bi zaposleni nato potrdil. Šlo naj bi za izjemne okoliščine glede potencialne velike nevarnosti za zdravje in varnost zaposlenih, v katerih naj bi lahko neustrezno ravnanje (ki naj bi mu pogosto botrovala povsem človeška lahkomiselnost, kako hitreje opraviti delo, da je potem več časa za odmor, kar naj bi bilo zelo nevarno, a naj se varnostni vidik pogosto zminimalizira in zanemari), vodilo v hudo poškodbo ali celo smrt zaposlenega. Zavezanec, kot delodajalec naj bi navedeno, poleg rednih usposabljanj za varno delo, dejansko preprečeval in minimalizoral z videonadzorom delovnega mesta pri zadevnih CNC strojih in posledičnim opozarjanjem na neustrezno (zavedno ali nezavedno) postopanje. Te opredeljene izjemne okoliščine (glede premoženja družbe in varnosti in zdravja zaposlenih) naj bi nedvomno opravičevale uvedbo videonadzora tudi v delovnih prostorih na območju delovišč teh CNC strojev. Pri tem je zavezanec izpostavil, da ima, kljub očitno urejenim internim aktom (v celoti naj bi imel urejeno področje videonadzora), katerih izvajanje naj bi tudi ustrezno nadzoroval in zadoščenim zahtevam glede varnosti pri delu, težave z delovno inšpekcijo, tudi zavarovalnico, če ne more izkazati načina nastanka poškodbe oz. okvare. Navedeno naj bi bilo brez videonadzora, ki naj bi ga na delovnih mestih izvajal zgolj v nujno potrebnem obsegu, da se izogne nepotrebnim poškodbam in okvaram, ki se jih da preprečiti, zelo težko in včasih celo nemogoče. Zavezanec je navedel, da ugotovitve videonadzornih kamer nikoli niso bile uporabljene za razgovor, disciplinsko ukrepanje ali podobne postopke proti zaposlenim, ampak samo z namenom, da se napake oz. pomanjkljivosti v bodoče preprečijo oz. odpravijo. Po navedbah zavezanca je nesporno dejstvo, da so nevarnosti, ki jih predstavljajo posamezni od CNC strojev ter varnostni postopki, ki jih morajo zaposleni izvajati pri delu z njimi, da do nesreč in poškodb ne bi prišlo vnaprej znani – tako zavezancu kot zaposlenim. Slednje naj bi se tudi redno in v skladu s predpisi usposabljalo za varno delo z vsemi ustreznimi navodili in napotki, kjer naj bi bili tudi posebej opozorjeni na specifike in nevarnosti pri delu s posameznimi stroji pa tudi na ugotovljene napake in pomanjkljivosti pri ravnanju z njimi, ki so bile ugotovljene pri pregledu posnetkov kamer ob nezgodah oziroma okvarah, s ciljem preprečiti taka ali podobna ravnanja in posledične poškodbe oz. okvare. Zavezanec je navedel, da ne držijo ugotovite IP, da teh postopkov in ukrepov ni potrebno ugotavljati šele z rekonstrukcijo posameznih nesreč oz. poškodb pri delu. V preteklosti naj bi se že zgodilo, da so delavci, kljub izrecno drugačnim navodilom za varno delo z opozorili na posledične nevarnosti (ne samo za poškodbe in okvare na strojih, ampak tudi njihovega zdravja ali celo življenja), premikali varnostna stikala (programsko ali mehansko), ki naj bi morala biti za delovanje CNC stružnice strogo zaprta. Razlog takega postopanja zaposlenih naj bi bil v tem, da je delo pri odprtih vratih hitrejše, bolj pregledno in s tem zanje lažje. Tudi ob rednih nadzorih direktorja in delovodje naj tega ne bi bilo vedno mogoče opaziti, sploh kadar se to zgodi v popoldanski izmeni. Ob ugotovitvi neustreznega lahkomiselnega početja zaposlenih naj bi se pri zavezancu, ob izrecnem opozarjanju na nevarno početje, postroženih nadzorih direktorja in delovodje (bolj pogostih in nenapovednih obhodih, tudi izven njunega rednega delovnega časa), v letu 2019 poslužili videonadzora dela delovnega prostora ob zadevnih CNC strojih. Če zdaj dejansko pride do nesreče naj bi faktor človeške napake oz. pomanjkljivosti lahko takoj ugotovili oz. izključili ob vpogledu v videonadzorni posnetek. Tak vpogled naj bi imel samo direktor zavezanca, na edinem računalniku v ta namen, na katerega naj bi se lokalno prenašali posnetki in naj bi se nahajal v njegovi pisarni. Direktor zavezanca naj bi bil tudi edini, ki razpolaga z geslom, ki omogoča pregled posnetkov za nazaj.
Poleg običajnih in predpisanih navodil za varno in zdravo delo v okviru usposabljanj naj bi torej zavezanec zaposlene hkrati izrecno opozarjal na nedopustnost in nevarnost neustreznih ravnanj na predmetnih CNC strojih in naj bi tako, ob vedenju zaposlenih, da je delo nadzorovano tudi s kamero, možnost namerno nepravilnega ravnanja zmanjšali na minimum. S tem naj bi sledili tako cilju varovanja premoženja zavezanca, kakor tudi življenja in zdravja zaposlenih, ki naj bi včasih v lahkomiselnosti slednje močno ogrozili. Na tak način naj bi tudi neposredno zmanjševali možnost poškodb in okvar zaposlenih in strojev, pri čemer naj ne bi držale ugotovitve IP, da naj bi se z videonadzorom zgolj posredno preprečevalo nesreče in poškodbe na delovnem mestu. Redno vedenje zaposlenih, da je delovno mesto na stroju nadzorovano s kamero, naj bi jih odvračalo od zavednega izvajanja delovnih procesov v nasprotju s pravili varnega dela, o katerem naj bi bili sicer ustrezno in ažurno poučeni. Tako naj bi neposredno z videonadzorom zmanjševali tisti del potencialnih poškodb in okvar strojev in zaposlenih, ki bi odpadel na zadevne kršitve pravil varne (opo)rabe. Poleg tega naj bi zavezanec s pregledom posnetkov ob nesrečah in okvarah lažje rekonstruiral tudi sam potek dogajanja, ki je privedel do nesreče oz. okvare v primeru nezavedno neustreznih ravnanj ali naključij in naj bi bili pri zavezancu v bodoče bolj pazljivi pri določenih opravilih, dajali naj bi večji poudarek potencialno nevarnejšim fazam delovnega procesa. Tako naj bi zmanjševali tudi tisti del potencialnih poškodb in okvar strojev in zaposlenih, ki ga je pripisati nezavednim kršitvam pravil varne (upo)rabe ali naključjem. Zavezanec je navedel, da je potek oziroma okoliščine nezgode res mogoče rekonstruirati tudi na drug način in ne z videonadzorom, vendar naj takšni postopki ne bi bili niti približno tako zanesljivi kot videonadzor oziroma naj sploh ne bi bili uporabni, ko zaposleni zavestno krši pravila varnega dela na oz. s strojem, saj naj takrat sploh ne bi imel interesa, da pove resnična dejstva in okoliščine, ki so do nezgodne oz. okvare privedli, ker naj bi vedel, da je sam kršil izrecne zapovedi glede varnega dela. Tudi sicer naj bi bile izjave zaposlenih v primeru nesreče pogosto zelo nedoločne, bili naj bi v šoku in stresu in marsikateri pomemben podatek in podrobnost naj bi pozabili, zamešali ali spregledali. Empirično dokazano dejstvo iz sodnih postopkov naj bi bilo, da so dokazi s pričami vedno najmanj zanesljivi dokazi, pri čemer naj bi ta zanesljivost še padala glede na stopnjo stresa in časovno oddaljenost dogodka. Dostikrat naj bi bila sama situacija ob poškodbi oz. okvari taka, da zaposlenim onemogoča zaznati pomembne, jasne in natančne podatke. Zato naj ne bi držala ugotovitev IP o možnosti ugotavljanja neljubih dogodkov na milejši alternativni način z izjavami zaposlenih, saj naj bi bil tak ukrep nezadosten in neustrezna alternativa. Podobno naj bi veljalo tudi glede ugotavljanja neljubih dogodkov na milejši alternativen način s pomočjo podatkov, ki se zbirajo na samih strojih, saj naj bi slednji zapisovali in zbirali le podatke o delovnih procesih na njih, ne pa okoli njih. Okoliščine okoli stroja, ki so privedle oz. so prispevale k nastanku nezgode oz. okvare, naj bi bile običajno tiste bistvene – v sam stroj naj pogosto ne bi bili vneseni napačni ukazi, niti naj napačna ravnanja ne bi bila razvidna iz tehničnih podatkov posameznega stroja. Če že naj bi ti podatki kvečjemu pripomogli k bolj jasni sliki, ne pa k razjasnitvi bistvenih in spornih okoliščin. Prav tako naj bi bilo povsem neživljenjsko in ob tako majhnem številu tudi neizvedljivo ob nezgodi oziroma okvari pregledovati cel skupek podatkov v stroju, ne da bi jih lahko natančno omejili – omejitev (predvsem časovnega razpona) pa naj bi se izvedla ravno s pomočjo posnetkov nadzornih kamer, ko naj bi se ugotovilo, katero časovno obdobje je pomembno za nezgodo oz. okvaro. Zavezanec je navedel tudi, da zvočnega snemanja ne izvaja, niti ga nima namena ali interesa uvesti.
Zavezanec je navedel, da z obravnavanim videonadzorom delovnih prostorov, ki naj bi ga izvedel transparentno in z obvestilom ter seznanitvijo vseh udeleženih, v celoti sledi zakonitemu cilju varovanja zdravja in življenja ljudi in premoženja. Takšne stopnje varstva zaposlenih in premoženja naj enostavno ne bi bilo mogoče, sploh ne v tako učinkoviti meri, zagotoviti z drugimi, milejšimi ukrepi, ki bi v manjši meri posegali v zasebnost zaposlenih. Tudi vsi alternativni načini, ki jih je navedel IP in naj bi se dejansko tudi izvajali skupaj z videonadzorom, naj bi predstavljali le dopolnitev dejstvom in ugotovitvam iz posnetkov kamer. Ob seznanjenosti zaposlenih in dejanskem izvajanju videonadzora – pri čemer naj bi posnetke lahko pregledal izključno direktor družbe, ki naj bi imel edini dostop do njih in zgolj in samo v primeru nezgode ali okvar – naj bi se uspešno zmanjševala nevarnost nastanka poškodb oz. okvar zaposlenih (katerih zdravje in varnost ter posledična prisotnost na delu naj bi bila tudi za zavezanca zelo pomembna) in tudi premoženja zavezanca. Na tak način naj bi neposredno zmanjšali število in možnost predvsem zavednih nevarnih ravnanj zaposlenih, pri katerih naj bi imelo izvajanje videonadzora dela s strojem neposredni odvračalni učinek in tudi nezavednih in naključnih nevarnih ravnanj ali okoliščin, pri katerih naj bi imel videonadzor predvsem preventivni učinek za naprej.
Zavezanec je, glede na navedeno, prepričan, da videonadzor v njegovih delovnih prostorih, v katerih se nahaja pet navedenih CVC naprav izvaja zakonito in je zanj v celoti podana pravna podlaga iz 77. člena ZVOP-1. Namena varstva življenja in ljudi, da bi se preprečile poškodbe oziroma okvare zaposlenih ali strojev, naj namreč ne bi bilo mogoče učinkovito doseči z nobenimi milejšimi ukrepi, ampak naj bi slednji kot dopolnitev (torej kot suplement, ne kot alternativa) skupaj z videonadzorom omogočajo učinkovito doseganje tega cilja. Zgolj videonadzor naj bi, ob konstantnem nadzoru nad varnim opravljanjem dela zaposlenih s strani direktorja in delovodje (ne le z obhodi, ampak tudi z napotki, nasveti in nadzorom), kot odvračilno-preventivni temelj, na učinkovit način zagotavljal varstvo zaposlenih in premoženja zavezanca – ostali alternativni ukrepi naj ne bi zadostovali, kot naj bi se izkazalo v preteklosti in naj bi bil videonadzor nujen za učinkovitost. V primeru nezgod oz. okvar naj bi to dopolnili tudi z izjavami delavcev, ki so delali na stroju ali kaj videli, in z vpogledom v podatke, ki jih zabeležijo in hranijo sami stroji (pri čemer naj bi s pomočjo posnetkov kamer ustrezno omejili območje pregledovanja le-teh), da čim bolj praktično naravnano, s predajo ugotovitev zaposlenim in v okviru rednih usposabljanj, čim bolj zmanjšajo možnost nastanka nezgod oz. okvar zaposlenih in premoženja zavezanca. Glede na navedeno je zavezanec pozval IP, da še enkrat presodi, ali je dejansko praktično in ne zgolj teoretično, mogoče zagotoviti učinkovito varstvo zaposlenih in premoženja družbe, tudi brez videonadzora delovnih prostorov, ki ga izvaja zavezanec, zgolj z rednim usposabljanjem za varno delo in zbiranjem izjav zaposlenih ter pregledom zabeleženih podatkov v strojih v primeru nezgod oziroma okvar. Zavezanec je navedel še, da bo, če bo IP presodil, da je to dejansko mogoče brez videonadzora delovnih prostorov, nadzorne kamere v svojih delovnih prostorih umaknil in se na odločitev in obrazložitev sklicevala tudi v primeru morebitnih nezgod oziroma okvar pred pristojnimi organi.
II. Navedba določb predpisov, na katere se opira odločba
Varstvo osebnih podatkov je ustavna pravica posameznika, saj Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a, v nadaljevanju Ustava) v 38. členu določa, da je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov in da je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon.
V skladu s 1. točko 4. člena Splošne uredbe pomeni osebni podatek katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom; določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. V 2. točki 4. člena Splošne uredbe je obdelava osebnih podatkov opredeljena kot vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje.
Obdelava osebnih podatkov je na podlagi prvega odstavka člena 6 Splošne uredbe zakonita le in kolikor je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:
(a) posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, je privolil v obdelavo njegovih osebnih podatkov v enega ali več določenih namenov;
(b) obdelava je potrebna za izvajanje pogodbe, katere pogodbena stranka je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za izvajanje ukrepov na zahtevo takega posameznika pred sklenitvijo pogodbe;
(c) obdelava je potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca;
(d) obdelava je potrebna za zaščito posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali druge fizične osebe;
(e) obdelava je potrebna za opravljanje nalog v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu;
(f) obdelava je potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki zahtevajo varstvo osebnih podatkov.
V prvem odstavku člena 5 Splošne uredbe, ki ureja temeljna načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov je najprej določena zahteva, da so osebni podatki obdelani zakonito, pošteno in na pregleden način v zvezi s posameznikom, na katerega se ti podatki nanašajo. Osebni podatki morajo biti zbrani za določene, izrecne in zakonite namene ter se ne smejo nadalje obdelovati na način, ki ni združljiv s temi nameni (omejitev namena). Poleg tega morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo (najmanjši obseg podatkov). Osebni podatki so lahko hranjeni v obliki, ki dopušča identifikacijo posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, le toliko časa, kolikor je to potrebno za namene, za katere se obdelujejo (omejitev shranjevanja). V skladu z drugim odstavkom člena 5 Splošne uredbe je upravljavec odgovoren za skladnost z načeli iz prvega odstavka tega člena in mora biti to skladnost tudi zmožen dokazati.
Zasebni sektor lahko, v skladu s 75. členom ZVOP-1, izvaja videonadzor dostopa v svoje službene oziroma poslovne prostore, če je to potrebno za varnost ljudi ali premoženja, zaradi zagotavljanja nadzora vstopa ali izstopa v ali iz službenih oziroma poslovnih prostorov ali če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih. Odločitev sprejme pooblaščeni posameznik osebe zasebnega sektorja. V pisni odločitvi morajo biti obrazloženi razlogi za uvedbo videonadzora. O izvajanju videonadzora je potrebno pisno obvestiti vse zaposlene v osebi zasebnega sektorja, ki opravljajo delo v nadzorovanem prostoru. Videonadzor znotraj delovnih prostorov se lahko izvaja le v izjemnih primerih, pod pogoji, ki jih določa 77. člen ZVOP-1 tj. kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi. Videonadzor se lahko izvaja le glede tistih delov prostorov, kjer je potrebno varovati naštete interese. Prepovedano je izvajati videonadzor v delovnih prostorih izven delovnega mesta, zlasti v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih. Zaposleni morajo biti pred začetkom izvajanja videonadzora delovnih prostorov vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju.
III. Ugotovitve IP in razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev
IP je na podlagi odgovorov zavezanca ter z njegove strani posredovane dokumentacije ugotovil, da zavezanec izvaja videonadzor z devetimi videokamerami, pri čemer z dvema kamerama (kameri št. 1 in 2) izvaja videonadzor zunanjih delov svoje stavbe (zavezanec jih je v odgovoru opredelil kot vhode v poslovno stavbo), z dvema (kameri št. 3 in 4) vhode v upravo zavezanca, z ostalimi kamerami (kamere št. 5 do 9) pa nadzira območja, na katerih se nahajajo delovni stroji, na katerih se pri njem odvija delovni proces. Z vpogledom v posredovane fotografije območij, ki jih zajemajo posamezne kamere, ki jih mu jih je posredoval zavezanec je IP ugotovil, da zavezanec z videokamerami št. 1 do 4 izvaja videonadzor dostopov v svoje službene in poslovne prostore, ki je urejen v 75. členu ZVOP-1, s kamero št. 1 pa tudi videonadzor parkirnih prostorov, ki se nahajajo pred poslovnim objektom zavezanca in ki predstavljajo območje, katerega videonadzor ni posebej urejen v Splošni uredbi ali ZVOP-1 in je zato njegovo dopustnost potrebno presojati po določbah prvega odstavka člena 6 Splošne uredbe. Z videokamerami št. 5 do 9 zavezanec izvaja videonadzor delovnih prostorov, ki je urejen v 77. členu ZVOP-1.
V zvezi z videonadzorom dostopov v službene in poslovne prostore zavezanca je ta v postopku zatrjeval, da ga izvaja zaradi varstva premoženja in zaupnih podatkov. Dokumentacija, ki vsebuje slednje, naj bi se nahajala v delih stavbe, dostop do katerih zavezanec izvaja s kamerama št. 3 in 4, medtem ko naj bi šlo pri videonadzoru s kamerama št. 1 in 2 za varovanje vozil in drugega stvarnega premoženja. Do posega v premoženje zavezanca bi prišlo v primeru odtujitve ali poškodovanja vozil ali drugega premoženja, ki se nahaja na z videonadzorom varovanem območju pa tudi v primeru odtujitve dokumentacije, ki se nahaja v pisarnah zavezanca, dostop do katerih se varuje z videonadzorom.
Na podlagi dejanskega stanja, kot izhaja iz navedb zavezanca, posredovanih dokumentov in zaslonskih slik zajema videokamer, je IP ugotovil, da je zavezanec v postopku izkazal, da je videonadzor dostopov, ki se izvaja z navedenimi štirimi kamerami potrebno šteti kot potreben za navedeni namen varstva premoženja zavezanca, ki je določen v 75. členu ZVOP-1. Obravnavani videonadzor dostopov lahko prepreči poseganje v varovano dobrino, saj potencialne storilce od takega poseganja odvrača, hkrati pa pripomore k odkrivanju nezakonitih posegov v varovano dobrino - premoženje zavezanca in odkrivanju storilcev takih posegov, na drugi strani pa že zaradi narave videonadzorovanih območij ne prestavlja prevelikega posega v informacijsko zasebnost zaposlenih in drugih posameznikov, ki se znajdejo na teh območjih, saj gre za prehodna območja, na katerih se posamezniki ne zadržujejo. Kot je bilo že navedeno zavezanec s kamero št. 1 ne izvaja zgolj videonadzora dostopov v svoje prostore, ampak tudi videonadzor svojih parkirnih prostorov, za katerega mora obstajati katera od splošnih pravnih podlag iz prvega odstavka člena 6 Splošne uredbe, saj v tem delu ne gre za območje, katerega videonadzor je urejen v 75. členu ZVOP-1. IP je v zvezi s tem ugotovil, da so za videonadzor parkirnih mest zavezanca s kamero št. 1 izpolnjeni pogoji iz točke f) prvega odstavka člena 6 Splošne uredbe. Varstvo premoženja, tj. vozil, ki se nahajajo na teh parkirnih mestih je namreč potrebno šteti kot zakoniti interes, za katerega si prizadeva upravljavec, videonadzor tega območja pa potreben za zavarovanje tega zakonitega interesa, tj. varovanje parkiranih vozil pred poškodovanjem ali odtujitvijo in izsleditev storilcev. Hkrati, zlasti zaradi narave območja, ki se na ta način nadzoruje, ni šteti, da bi nad navedenim interesom prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, saj ne gre za območja, kjer bi se posamezniki intenzivneje gibali ali se tam dlje časa nahajali, ampak za območja, kjer se posamezniki večino časa ne nahajajo in je njihova navzočnost tam zgolj krajša, začasna in prehodna. Z zgornjimi ugotovitvami v zvezi z videonadzorom, ki ga izvaja s kamerami št. 1-4, se je v postopku v celoti strinjal tudi zavezanec.
Na podlagi dejanskega stanja, kot izhaja iz navedb zavezanca, posredovanih dokumentov in zaslonskih slik zajema videokamer, je IP ugotovil, da zavezanec videonadzor delovnih prostorov izvaja s petimi kamerami (št. 5 do 9) in da naj bi ga izvajal za namene varnosti ljudi in premoženja. Pri tem naj bi šlo za videonadzor delovnih mest zaposlenih v proizvodnji, ki upravljajo delovne stroje, ki lahko ob njihovi nepravilni uporabi in neupoštevanju varnostnih ukrepov povzročijo hude poškodbe ali celo smrt upravljavca takega stroja pa tudi poseg v premoženje zavezanca, ki bi nastal ob okvari ali poškodbi takega stroja. IP v zvezi s tem poudarja, da varnost ljudi in premoženja predstavljata pravni dobrini za varstvo katerih je dopustno izvajati tudi videonadzor delovnih prostorov, vendar pa ZVOP-1 v 77. členu za tak videonadzor določa relativno stroge pogoje, saj njegovo izvajanje dopušča zgolj v izjemnih primerih, ko je to nujno potrebno za varstvo teh pravnih dobrin ter tega namena ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi.
Zavezanec je izkazal, da v proizvodnem procesu uporablja tudi delovne stroje, ki ob njihovi nepravilni uporabi lahko predstavljajo nevarnost za zaposlene in povzročijo poškodbe ljudi in premoženja, vendar pa pri tem ni bilo ugotovljeno, da bi bila ta nevarnost ali pa posledice tako velike, da bi šlo za izjemen primer v smislu 77. člena ZVOP-1. Na splošno je namreč mogoče ugotoviti, da se velika večina proizvodnih procesov v podjetjih odvija na delovnih strojih ali drugih sredstvih, ki lahko, tako kot stroji zavezanca, ob njihovi nepravilni uporabi povzročijo poškodbe ali celo smrt zaposlenih ali pa poškodbe premoženja in s tem predstavljajo nevarnost za zaposlene ali premoženje, saj lahko povzročijo posege v navedeni dve pravni dobrini. Malo je proizvodnih procesov, ki ne bi zahtevali izvajanja varnostnih ukrepov in pri katerih opustitev njihovega izvajanja ne bi predstavljala nevarnosti za ljudi in premoženje. Običajno je tudi, da gre pri strojih, na katerih se odvija proizvodni proces in se nahajajo v proizvodnih (delovnih) prostorih, za naprave večje vrednosti. IP ne oporeka navedbam zavezanca glede opisa CNC strojev in dejstvu, da so ti ob njihovi nepravilni uporabi lahko nevarni ljudem in premoženju, vendar pa hkrati ugotavlja, da zavezanec ni izkazal okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da gre pri njem v zvezi s tem za izjemen primer ogrožanja navedenih pravnih dobrin, v smislu določbe 77. člena ZVOP-1.
V obravnavanem primeru je zavezanec najprej navajal, da naj bi se navedene pravne dobrine z videonadzorom varovalo s tem, da naj bi videonadzor delovnih prostorov zaposlene, ki delajo na videonadzorovanih delovnih mestih, odvračal od zavednega izvajanja delovnih procesov v nasprotju s pravili varnega dela, saj naj bi se pri svojem delu zavedali, da so pod videonadzorom. Zavedanje posameznika, da je on in njegov delovni proces pod stalnim nadzorom videokamere delodajalca, naj bi vplivalo na njegovo vedenje v smislu doslednejšega spoštovanja pravil varnega dela in s tem zmanjševalo nevarnost ogrožanja ljudi in premoženja zaradi delovnih nesreč. IP se strinja, da pritisk, ki mu je izpostavljen zaposleni s stalnim snemanjem njegovega delovnega mesta s strani delodajalca, lahko v določeni meri vpliva na njegovo vedenje, tudi na spoštovanje pravil varnega dela, vendar pa to nikakor ni edini in po vsej verjetnosti tudi ne odločilni dejavnik, zaradi katerih zaposleni taka pravila upoštevajo. Glede na nevarnosti, ki naj bi jih za zdravje ali celo življenje ljudi predstavljali CNC stroji in jih je v postopku navajal zavezanec je npr. verjetneje, da bo zaposleni pravila varnega dela upošteval in izvajal zato, da bi se zaščitil pred morebitno poškodbo ali celo smrtjo in ne zaradi pritiska videonadzora, kot je to navajal zavezanec. Poleg tega ima tak videonadzor potencialno lahko vpliv na odvračanje zaposlenih od kršitev pravil varnega dela, ne more pa takih kršitev preprečiti, če jih zaposleni želi izvesti. IP v zvezi s tem poudarja, da je zavezanec kot delodajalec vsekakor upravičen pa tudi dolžan skrbeti za izvajanje pravil varnega dela, da se na ta način zavaruje ljudi in premoženje in v tem okviru tudi izvajati nadzor nad tem, ali zaposleni taka pravila ustrezno upoštevajo in izvajajo, da pa za dosego tega cilja ni upravičen uporabljati vseh sredstev, ki so mu glede na vsakokratno stopnjo tehnološkega razvoja na voljo, ne oziraje se na to, v kakšni meri bi s takimi sredstvi vplival na temeljne pravice in svoboščine ter dostojanstvo zaposlenih. Kot sredstvo za varnost ljudi in premoženja lahko delodajalec uporabi tudi videonadzor delovnih prostorov, vendar zgolj ob izpolnjevanju pogojev iz 77. člena ZVOP-1, kar bi, v skladu z določbo drugega odstavka 5. člena Splošne uredbe moral dokazati zavezanec. Navedeni člen ZVOP-1 izvajanje videonadzora teh prostorov dovoljuje kot skrajno sredstvo, ob strogem upoštevanju načela sorazmernosti, ko delodajalec varstva ljudi in premoženja ne more zagotoviti na noben drug način, z nobenimi milejšimi sredstvi, česar pa zavezanec v predmetnem postopku ni izkazal. Ni bilo namreč mogoče ugotoviti, da je delovne nesreče, ki bi imele za posledico poškodovanje ljudi ali premoženja pri zavezancu mogoče preprečevati edino na način, da se z videonadzorom delovnih prostorov pri zaposlenih ustvarja zavest, da so na delovnem mestu pod stalnim nadzorom kamere in s tem nanje vpliva, da delovne procese izvajajo v skladu s pravili varnega dela, poleg tega pa navedeno izvajanje videonadzora pomeni zelo intenziven poseg v informacijsko zasebnost zaposlenih, ki nikakor ni sorazmeren s koristjo za varstvo ljudi in premoženja. Kot je bilo navedeno že zgoraj videonadzor njihovih delovnih prostorov ni edini dejavnik, ki vpliva na to, da zaposleni delovne procese izvajajo v skladu s pravili varnega dela, niti ni zavezanec v postopku z ničemer izkazal, da bi bil ta dejavnik kakorkoli odločilnejši od drugih, ki vplivajo na ustrezno ravnanje zaposlenega. Prav tako je bilo ugotovljeno, da ima zavezanec za preprečevanje delovnih nesreč, ki bi imele za posledico poškodovanje ljudi ali premoženja in za vplivanje na zaposlene, da delovne procese izvajajo v skladu s pravili varnega dela na voljo celo vrsto ukrepov, ki jih po njegovih zagotovilih tudi že izvaja. S takimi ukrepi lahko na eni strani zagotovi brezhibnost delovanja strojev in drugih naprav ter poskrbi za strojne ali programske varovalke pred nesrečami, na drugi strani pa za ustrezno izobraževanje, usposabljanje in osveščanje zaposlenih o pravilih varnega dela ter ustreznim nadzorom izvajanja teh pravil, ki ga v delovnih prostorih in na delovnih mestih opravljajo nadrejeni. Zavezanec kot delodajalec ima na voljo veliko postopkov in ukrepov, z izvajanjem katerih lahko zagotavlja kar najvišjo stopnjo varovanja pred delovnimi nesrečami in v zvezi s tem varuje ljudi in premoženje, mora pa pri tem paziti, da s temi ukrepi pretirano ne poseže med drugim tudi v ustavno pravico posameznikov do varstva njihovih osebnih podatkov. Ker videonadzor delovnih prostorov predstavlja relativno hud poseg v to ustavno pravico zaposlenih je zakonodajalec njegovo izvajanje dopustil zgolj v izjemnih, posebej utemeljenih primerih, za kakršnega pa v obravnavanem ne gre. Izvajanja videonadzora delovnih prostorov, kot sredstva za pritisk na zaposlene, da ti delovne procese izvajajo v skladu s pravili varnega dela, upoštevaje vse zgoraj navedene okoliščine, ni mogoče opredeliti kot dopustnega posega v informacijsko zasebnost zaposlenih, saj zavezanec ni izkazal izjemnosti obravnavanega primera, prav tako pa ni izkazal, da bi bil tak videonadzor nujno potreben za doseganje navedenih namenov, niti da teh namenov ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi.
V obravnavanem primeru je zavezanec nadalje navajal, da naj bi se ljudi in premoženje z videonadzorom varovalo tudi na način, da lahko zavezanec v primeru nesreče ali poškodbe, z vpogledom v posnetke videonadzora, za nazaj ugotavlja vzroke, ki so pripeljali do nesreče oziroma poškodbe in nato na tako ugotovljene vzroke opozarja zaposlene ter s tem preprečuje njihovo ponavljanje oziroma nesreče in poškodbe v prihodnje. Z videonadzorom delovnih prostorov, kot ga izvaja zavezanec torej v tem primer ni mogoče neposredno preprečiti nesreče in poškodbe na delovnih strojih in na ta način varovati ljudi in premoženje, ampak naj bi se navedeni pravni dobrini z videonadzorom varovali zgolj posredno tj. tako, da se z ogledov videonadzornih posnetkov ugotovijo vzroki za take posege in se nanje in na izvajanje ustreznih varnostnih postopkov in ukrepov za njihovo preprečevanje, opozori zaposlene. IP je v zvezi s tem ugotovil, da posnetki videonadzora, ki ga ima zavezanec vzpostavljenega v proizvodnih prostorih, lahko pripomorejo k rekonstrukciji nesreč ali poškodb pri delu z delovnimi stroji, da pa pregled takih posnetkov nikakor ni edini način, na katerega se lahko ugotavlja potek takih neljubih dogodkov, saj je vzroke, ki so do njih pripeljali mogoče ugotavljati tudi z izjavami zaposlenih, ki so v času dogodka opravljali delo na delovnem stroju ali so se nahajali v delovnih prostorih, s pomočjo podatkov, ki se zbirajo in zapisujejo na samih delovnih strojih in na druge zakonite načine. Poleg tega velja poudariti, da imajo delovni stroji natančno predpisana pravila in postopke njihove uporabe in v tem okviru tudi izpostavljene in popisane tudi vse nevarnosti, ki lahko nastanejo pri njihovi nepravilni uporabi in določene varnostne ukrepe, ki jih je potrebno pri njihovi uporabi spoštovati. Nevarnosti, ki jih predstavlja delovanje posameznega delovnega stroja in varnostni postopki in ukrepi, ki jih morajo zaposleni pri delu z njimi izvajati, da do nesreč in poškodb ne bi prišlo so torej zavezancu v naprej znani in jih ne ugotavlja šele z rekonstrukcijo dogodkov s pomočjo posnetkov videonadzora. Zavezanec lahko zaposlene obvešča in opozarja na pravilno uporabo delovnih strojev in izvajanje predpisanih varnostnih ukrepov pri njihovi uporabi, saj so mu potencialne nevarnosti in zahtevani varnostni ukrepi že znani, kar pa seveda ne pomeni, da jih ne sme dopolnjevati z morebitnimi novimi ugotovitvami, ki jih pridobi z rekonstrukcijami posameznih nesreč. Take rekonstrukcije zavezanec seveda lahko izvaja, ni pa s tem namenom mogoče utemeljiti obravnavanega izvajanja videonadzora delovnih prostorov in izkazati izpolnjevanja pogojev iz 77. člena ZVOP-1. Zavezanec kot delodajalec je dolžan izvajanje varnostnih ukrepov s strani zaposlenih tudi ustrezno nadzirati. To naj bi po njegovem zatrjevanju tudi počel in sicer z rednimi nadzori direktorja in delovodje. IP pri tem poudarja, da je s takšnim nadzorom mogoče učinkovito preprečevati nastanek delovnih nesreč, saj lahko nadzorniki pri njem opazijo napake in poskrbijo za njihovo odpravo pa tudi opozorijo delavce na zaznane nepravilnosti pri delovnem procesu in s tem poskrbijo, da do poškodovanja varovanih dobrin sploh ne pride, medtem ko se rekonstrukcije nesreč izvajajo šele po tem, ko do nesreče že pride. IP je ugotovil, da je potrebno zavrniti navedbe zavezanca, da nezgod in okvar, do katerih lahko pride pri delu s CVC stroji, ni mogoče rekonstruirati na drug način, ampak zgolj z izvajanjem videonadzora delovnih prostorov (pri tem je zavezanec sicer nekoliko nedosleden, saj najprej potrdi, da je taka rekonstrukcija na druge načine možna, nato pa v nadaljevanju utemeljuje nasprotno). Glede navedb zavezanca v zvezi z ugotavljanjem poteka dogodkov s pomočjo izjav zaposlenih morda drži, da te niso vedno povsem zanesljive in imajo lahko tudi druge pomanjkljivosti, na katere je opozarjal zavezanec, vendar pa velja opozoriti, da so kljub temu lahko ustrezno sredstvo za rekonstrukcijo navedenih neljubih dogodkov in da ni mogoče trditi, da ta na ta način ni mogoča. Morda res drži navedba zavezanca, da so dokazi s pričami v sodnih postopkih med manj zanesljivimi, vendar pa na drugi strani velja poudariti, da so prav dokazi s pričami v sodnih in drugih postopkih hkrati tudi med najpogosteje izvajanimi, iz česar izhaja, da jih ni mogoče opredeliti, kot neustrezno sredstvo za ugotavljanje dejanskega stanja oz. rekonstrukcije nesreč, kot je to želel prikazati zavezanec. Še manj prepričljive so navedbe zavezanca, ki se nanašajo na rekonstrukcijo neljubih dogodkov s pomočjo podatkov, ki se pri izvajanju delovnih procesov zapisujejo na samih CNC strojih. IP poudarja, da so tako beleženi podatki zelo povedni, hkrati pa so tudi eksaktni in nimajo pomanjkljivosti, ki jih je zavezanec izpostavljal v zvezi z izjavami zaposlenih oziroma prič. Zavezanec je navajal, da naj bi bile okoliščine okoli stroja tiste, ki privedejo oziroma prispevajo k nastanku nezgode oz. okvare običajno tiste bistvene, vendar pa te svoje trditve ni v ničemer konkretiziral ali zanjo predložil kakršenkoli dokaz, hkrati pa je pri edini nesreči, ki jo v svojem odgovoru konkretno opredelil navedel, da je bila razlog nezgode napačna programska nastavitev stroja s strani delavca med delovnim procesom. IP je prepričan, da so podatki, ki se med delovnim procesom lahko beležijo in shranjujejo na delovnih strojih v večini primerov lahko koristni pri rekonstrukciji nezgode oz. okvare in lahko znatno pripomorejo k odkrivanju vzrokov zanjo, saj je iz teh podatkov mogoče jasno razbrati ali sklepati kaj in kje je šlo narobe. Zlasti pa je pomembno opozoriti na skupen učinek vseh uporabljenih sredstev za ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z določeno nezgodo ali okvaro oziroma rekonstrukcijo nekega dogodka. IP kot neprepričljivo in nerazumljivo zavrača tudi navedbo zavezanca, da bi bilo neživljenjsko in neizvedljivo ob nezgodi oz. okvari pregledovati cel skupek podatkov v stroju, ne da bi jih lahko natančno omejil, omejitev pa naj bi se izvedla ravno s pomočjo posnetkov nadzornih kamer. Zavezanec namreč v primeru nezgode oz. okvare ne pregleda cel skupek podatkov v stroju, ampak samo tisti njihov del, ki je nastal neposredno okoli takega dogodka. Da pa bi bilo ugotavljanje časa nastanka nezgode oz. okvare in posledičen dostop do ustreznih podatkov na delovnih strojih mogoč samo na podlagi pregledovanja posnetkov videonadzora pa ni verjetno. Poleg tega je zavezanec v svojih vlogah v postopku navedel tudi, da se mu zdi nepredstavljivo, da bi pregledoval pretekle posnetke, če ne pozna točnega časa dogodka, kar se ne ujema z njegovimi zadnjimi navedbami.
IP je v postopku inšpekcijskega nadzora v skladu z zgoraj navedenim ugotovil, da zavezanec za izvajanje videonadzora delovnih prostorov, kot je bil ugotovljen v tem postopku in opredeljen zgoraj in ki ga izvaja s kamerami številka 5, 6, 7, 8 in 9 ne izpolnjuje pogojev iz 77. člena ZVOP-1, saj v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki bi kazale, da gre za izjemen primer v smislu prvega odstavka 77. člena ZVOP-1, prav tako pa niso bile ugotovljene okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je predmetni videonadzor nujno potreben in da ljudi in premoženja v delovnih prostorih ni mogoče varovati z milejšimi sredstvi. Zavezanec izpolnjevanja pogojev za zakonito izvajanje videonadzora delovnih prostorov, kot jih določa 77. člen ZVOP-1 v postopku ni izkazal, čeprav bi moral biti, v skladu z načelom odgovornosti iz drugega odstavka člena 5 Splošne uredbe zmožen dokazati tudi skladnost z načelom zakonitosti iz prvega odstavka istega člena, tj. dokazati, da osebne podatke obdeluje zakonito. IP je v zvezi z izvajanjem videonadzora delovnih prostorov ugotovil, da navedena nepravilnost v času izdaje te odločbe še traja, saj zavezanec videonadzor delovnih prostorov še vedno izvaja, ne da bi bili za to izpolnjeni pogoji iz 77. člena ZVOP-1 in s tem še naprej ravna v nasprotju z določbami tega člena ZVOP-1, zaradi česar je bilo potrebno odločiti, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.
IV. Sklepno
Na podlagi vsega zgoraj navedenega je IP zaključil, da zavezanec z izvajanjem videonadzora delovnih prostorov, ki ga izvaja s kamerami številka 5 do 9 na v tem postopku ugotovljeni način, ravna v nasprotju s 77. členom ZVOP-1, saj tak videonadzor izvaja, ne da bi bilo zanj izpolnjeni pogoji iz tega člena ZVOP-1 in da taka nepravilnost v času izdaje te odločbe še traja, zaradi česar je moral IP izdati predmetno odločbo in odločiti, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.
Zaradi ugotovljene nepravilnosti je bilo treba zavezancu na podlagi 2. in 8. člena ZInfP, 3. točke prvega odstavka 54. člena ZVOP-1, 57(1) in točke (f) člena 58(2) Splošne uredbe ter prvega odstavka 32. člena ZIN, odrediti, da preneha z obdelavo osebnih podatkov, do katere prihaja pri izvajanju videonadzora delovnih prostorov z zgoraj opredeljenimi videokamerami in s tem preneha z obdelavo osebnih podatkov, ki je v neskladju z določbami Splošne uredbe in ZVOP-1, in sicer na način, kot je določen v 1. točki izreka te odločbe.
Odredba v 2. točki, da je zavezanec po izvršitvi ukrepov iz 1. točke izreka te odločbe dolžan v roku 5 dni po njihovi izvršitvi pisno obvestiti IP, temelji na določbi petega odstavka 29. člena ZIN, ki določa, da mora zavezanec o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorja.
Na podlagi 118. člena ZUP se v odločbi odloči o stroških postopka; ker v tem postopku niso nastali posebni stroški, je tako odločeno v 3. točki izreka.
Ta odločba je izdana po uradni dolžnosti in je na podlagi 22. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – UPB5, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) takse prosta.
Pouk o pravnem sredstvu: Ta odločba je v upravnem postopku dokončna. Zoper njo v skladu z določbo 55. člena ZVOP-1 ni dovoljena pritožba, mogoč pa je upravni spor z vložitvijo tožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, v roku 30 dni od prejema te odločbe. Tožbo se vloži pri pristojnem sodišču neposredno pisno ali pa se mu pošlje po pošti. Tožbi v najmanj dveh izvodih je potrebno priložiti to odločbo v izvirniku ali prepisu.
