Sodba ESČP: Deindeksiranje v spletnih medijih
Evropsko sodišče za človekove pravice in pravica do brisanja zgodovine – komentar Andrea Montija na sodbo Biancardi proti Italiji
Sodba je bila objavljena 25.11.2021, članek pa 9.12.2021
S sodbo, ki jo je sprejel senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi št. 77419/16 (Biancardi proti Italiji), se je razširil obseg »pravice do pozabe.« ESČP je odločilo, da je deindeksiranje neposredno uporabno tudi za spletne publikacije, ki gostijo članek, in ne samo za iskalnike, ki omogočajo njegovo iskanje.
Zadeva se nanaša na italijanski spletni časopis, za katerega je italijansko kasacijsko sodišče v civilnem postopku odločilo, da bi moral deindeksirati novico, vendar tega ni storil. Sodišče je menilo, da članek ni več aktualen in zato – to je bistvo zadeve – ni več v javnem interesu. Povezan je bil z »navadno«, in ne z »javno« osebo.
Po poskusu neuspešne mediacije je ESČP potrdil odločitev italijanskega vrhovnega sodišča. Potrdilo je, da se novic, ki niso žaljive (in zato zakonito objavljene) in ki se nanašajo na »navadno osebo«, ne sme brisati. Vendar pa ESČP obenem tudi presodi, da bi moral časopis, ki ga je objavil, članek »le« deindeksirati. Z drugimi besedami, članek lahko ostane na spletu, vendar se ga ne sme najti prek iskalnika (razen če poznamo povezavo).
Pri uporabi tega načela bi morali spletni časopisi pregledati svoje arhive, da bi ocenili vsak članek posebej in se odločiti, ali ga bodo odstranili iz svojih iskalnikov. Na svojih platformah bi morali implementirati funkcijo »samodeindeksiranja.« Morali bi celo oceniti, ali naj novice sploh objavljajo ali ne, da ne bi bili preplavljeni z odredbami in drugimi pravnimi zahtevki.
Pomembnost spomina za ohranjanje znanja
ESČP ni šlo tako daleč, da bi priznalo obveznost trajnega izbrisa spletnih vsebin. Hkrati pa ESČP zanika (ali ne upošteva) temeljne vloge »navadnih« novinarskih novic za zgodovinsko in sociološko raziskovanje. Ohranjanje kolektivnega spomina, možnost, da znanstveniki vedo, kakšni smo bili, da razumejo, kako smo prišlo do spoznanj, kako se bomo razvijali, rekonstrukcija lokalne zgodovine je bistvenega pomena za identiteto države. Ključne so kronike iz preteklosti. Koliko »dejstev« je bilo ponovno pretehtanih? Koliko ljudi je bilo spoznanih za nedolžne — ali namesto tega za odgovorne — za obtožbe, ki bi jih bilo mogoče ponovno prebrati z drugega zornega kota? Koliko starih primerov je bilo — in jih je mogoče — ponovno odpreti in zaključiti?
Konec zgodovinskih raziskav?
Načelo, da lahko ostanejo dostopne le informacije o javnih osebah, je paternalistična diskriminacija in — predvsem — udarec na vire, s katerimi zgodovinarji izvajajo svoje analize.
Z drugimi besedami, obstaja pakt, ki se razteza skozi čas med današnjimi novinarji in strokovnjaki prihodnosti: to, kar ustvarjamo in ohranjamo danes, so elementi, ki bodo jutri omogočili razumevanje in razlago sveta.
Napačno razumljen občutek zasebnosti
Odločitev ESČP krši ta pakt, pravijo komentatorji te sodbe. To je še en dokaz škode, ki jo povzroča prevladujoče histerično in izkrivljeno dojemanje »zasebnosti« in ideološko uveljavljanje zakonodaje o varstvu podatkov. V imenu teh talismanov smo se odrekli učinkovitemu sledenju stikov z okužbami s koronavirusom in zdaj v prisilnih fazah napredujemo k izbrisu spomina.
Odločitev v zadevi Biancardi vsebuje številne pomembne elemente. Prvič, ESČP navaja, da ima pravica do varstva osebnih podatkov moč za »poseganje« v svobodo izražanja. Vendar pa ESČP ne vidi, da se svoboda izražanja razlikuje od svobode tiska, ki jo varuje italijanska ustava. Tako bi moral prevladati javni interes za zagotavljanje neodvisnosti novinarjev.
Drugič, a nič manj pomembno, varstvo osebnih podatkov je ključnega pomena za varstvo temeljnih pravic. Zato ni mogoče uveljavljati varstva osebnih podatkov v korist posameznika, kadar je ogrožen javni interes. Utemeljitev je identična tisti, ki podpira potrebo po cepljenju: pravica posameznika ne more prevladati nad skupnim interesom. V prvem primeru za javno zdravje, v drugem za osnovni nadzor državljanov nad pooblastili in ohranjanjem spomina. Splošna uredba o varstvu podatkov jasno podpira pravico do izbrisa osebnih podatkov. Izrecno pa določa izjemo, ko gre za svobodo izražanja, v zvezi s katero pravica do izbrisa ne deluje.
Tretjič, toda to je stvar zanimanja predvsem politikov in pravnikov, nobena zakonodaja EU ne more vplivati na nacionalne interese. Zato bi moralo ESČP v svoji odločitvi upoštevati tudi ta vidik in se vprašati, ali bi lahko »zakoni« EU pretehtali nad italijansko ustavo ali ne. Tega ni storilo.
Zakaj je ta sodba zaskrbljujoča
Scire est reminisci – vedeti pomeni spominjati se – je teoretiziral Platon, in torej ne spomniti se pomeni ne vedeti. Zato je sodba, katere implikacija je izbris spomina, sodba, ki prepoveduje znanje. Odločitev ESČP v imenu posameznikove »pravice do pozabe« prispeva k obsodbi celotne družbe na barbarstvo nevednosti in postavlja temelje za največjo posredno cenzuro našega časa.
S komentarjem Andree Montija se ne strinja priznani pravnik
Dirk Voorhoof meni takole:
To pomeni, da sodba ne uvaja splošne obveznosti za vse spletne časopise, da na lastno pobudo »deindeksirajo« ali na svoje platforme namestijo »funkcije samodeindeksiranja«, ampak da je platforma odgovorna reagirati le na zahtevo zasebnikov, ki se lahko legitimno sklicujejo na pravico biti pozabljen v zvezi z določenim člankom. Le v takšnem primeru je spletna stran tudi lahko spoznana za odgovorno za kršitev pravice do pozabe in zakona o varstvu podatkov in če je platforma nezakonito zavrnila deindeksacijo članka na zahtevo fizične osebe, navedene v tem členku.
Vir: INFORMM.org
Naslovna fotka: RawPixel.com
