Številka: 07106-2/2023/7
Datum: 25. 9. 2023
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), na podlagi petega odstavka 42. člena Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08, 55/17, 177/20 in 100/22 – ZNUZSZS; v nadaljevanju ZPacP) ter na podlagi prvega in drugega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07– ZUP-E, 65/08 – ZUP-F, 8/10 – ZUP-G in 82/13 – ZUP-H in 175/20 – ZIUOPDVE in 3/22 – ZDeb; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi prosilca: …., z dne 20. 4. 2023 …. zoper odločitev izvajalca zdravstvene dejavnosti: ….zdravstveni dom …., št. 608-1/2023-24, z dne 29. 3. 2023, izdaja v zadevi seznanitve z zdravstveno dokumentacijo umrle pacientke naslednjo
ODLOČBO:
1. Pritožba prosilca …., z dne 12. 6. 2023 zoper odločitev izvajalca …., št. 608-1/2023-24, z dne 29. 3. 2023, se zavrne.
2. V tem postopku posebni stroški organu niso nastali. Prosilec sam nosi svoje stroške, vključno z zastopanjem.
O b r a z l o ž i t e v :
Prosilec je po pooblaščencu dne 18. 1. 2023 pri izvajalcu vložil zahtevo za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo v zvezi s smrtjo (vključno z zdravniškim poročilom o smrti in poročilom o vzroku smrti), ki se nanaša na pokojno pacientko …., rojeno 30. 9. 1931 in umrlo dne 22. 12. 2022. Zahtevo je utemeljil na 10. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv). Pojasnil je tudi sorodstveno zvezo (mati – sin) in ustrezno obrazložil zakoniti namen seznanitve. Izvajalec je dne 23. 2. 2023 izdal obvestilo, s katerim je zahtevo zavrnil, ker naj bi pokojna pacientka prepovedala posredovanje podatkov sinu.
Prosilec je z novo zahtevo, z dne 28. 3. 2023 odgovoril na izvajalčevo obvestilo o zavrnitvi. Izvajalca je dodatno zaprosil še za kopijo izjave o prepovedi. Pojasnil je, da predmet zahteve ni zdravstvena dokumentacija, saj zahtevana dokumentacija ni nastala v zvezi z zdravstveno oskrbo, temveč po pacientkini smrti. Nadalje je pojasnil, da so se po smrti na pacientkinega sina prenesle določene pravice, in da po smrti z razkritjem ne more priti do posega v osebnostne pravice pokojne pacientke. Posebej je pojasnil, da pokojna pacientka ni bila sposobna samostojno oblikovati izjave o prepovedi. Doživela je namreč možgansko kap in ni bila sposobna skrbeti zase in za svoje pravice. Zato je bil pri sodišču začet postopek postavitve odrasle osebe pod skrbništvo, ki se zaradi smrti ni končal. V tem postopku je izvedenka podala mnenje, da je bila pri pokojni pacientki prisotna kognitivna motnja z upadom spoznavnih sposobnosti in ni sposobna razsojanja ter brez škode zase skrbeti za svoje pravice in koristi. V tej zahtevi se ja prosilec skliceval na 42. člen ZPacP.
Izvajalec je dne 29. 3. 2023 izdal obvestilo št. 608-1/2023-24, s katerim je ponovno zavrnil zahtevo. Pojasnil je, da je zahteva zavrnjena na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZPacP in priložil kopijo zapisa o prepovedi. Dodal je še, da ima prosilec možnost seznanitve z dokumentacijo v delu, ki se nanaša na razloge, ki utegnejo bistveno vplivati na njegovo zdravje (četrti odstavek 42. člena ZPacP).
Zoper zgornje obvestilo je prosilec po pooblaščencu vložil pritožbo, ki jo je IP prejel dne 20. 4. 2023. V pritožbi je navedel (povzetek):
- da predmet zahteve ni zdravstvena dokumentacija, ker se zahteva nanaša na čas po smrti, ko se zdravstvena oskrba ni mogla več izvajati;
- da se pacientka ni izrekla glede dokumentacije po smrti;
- da želi prosilec izvedeti le, zakaj je njegova mati umrla, saj te informacije ni uspel pridobiti o drugih svojcev;
- da se s seznanitvijo po smrti ne more poseči v osebnostne pravice pacientke in da se določene osebnostne pravice prenašajo na svojce, v konkretnem primeru v obliki pravice do pietete;
- da je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. I Up 517/2000 pojasnilo, da svojci umrlega, zlasti najbližji, kot so otroci, nedvomno imajo zakoniti interes za vpogled v medicinsko dokumentacijo umrlega;
- da je izjava pacientke popolnoma neavtentična. Pisava ne pripada pacientki in tudi ni podpisana s pravim podpisom, temveč z neberljivim zmazkom;
- da tudi zapis zdravnika ne more sanirati nepopolnosti podane izjave, ker ni razvidno kateri zdravnik je to naredil in kdaj, poleg tega pa se za za ustno izjavo pacienta zahteva navzočnost vsaj dveh prič;
- da pacientka tudi sicer ni bila sposobna podati izjave zaradi posledic možganske kapi in drugih dogodkov – sodna izvedenka je v mnenju za sodišče pojasnila tako kot je navedeno že v zahtevi;
- da pacientka ob podaji izjave ni bila poslovno sposobna, ker bi jo bilo treba po mnenju izvedenke postaviti pod skrbništvo;
- da je izpodbijano obvestilo neobrazloženo, ker se izvajalec ni opredelil do relevantnih navedb prosilca v zahtevi.
Prosilec je pritožbi priložil vzorčne kopije dokumentov, na katerih je razviden rokopis in podpis pokojne pacientke, kopijo izvedenskega mnenja, z dne 15. 10. 2019 ter dopolnitev mnenja, z dne 24. 5. 2020.
IP je dne 5. 5. 2023 pozval izvajalca, da mu za potrebe odločanja o pritožbi posreduje:
1. kopijo celotnega dokumenta, na katerem je zapisana pacientkina izjava o prepovedi;
2. kopijo celotnega dokumenta, na katerem je zapis zaposlenega o pacientkinem stanju in njeni izraženi volji;
3. pojasnilo, ali sta dokumenta iz 1. in 2. točke zgoraj del pacientkine zdravstvene dokumentacije, če to ne izhaja iz samih dokumentov;
4. pojasnilo o datumu nastanka ročnega zapisa iz 2. točke zgoraj, če to ne izhaja iz samega zapisa;
5. pojasnilo, kdo (osebno ime, naziv oziroma funkcija, razmerje do pacienta) je zapisal izjavo pacientke iz 1. točke (kot pomoč pacientki) in kdo je zapisal izjavo iz 2. točke zgoraj.
Izvajalec je na poziv odgovoril dne 25. 5. 2023 in priložil naslednje dokumente iz zdravstvene dokumentacije:
- kopijo celotnega dokumenta, na katerem je zapisana pacientkina izjava o prepovedi s pojasnilo, da je izjavo napisala takrat prisotna vnukinja, podpisala pa jo je pacientka sama;
- kopijo izjave pacientke, zapisane v obliki notarskega zapisa;
- kopijo vložnega lista z izjavo vnukinje in izjavo pacientke od obisku na domu;
- kopijo vložnega lista s ponovljeno izjavo pacientke ob obisku na domu.
IP je dne 29. 5. 2023 v dokazne namene opravil telefonski razgovor z osebno zdravnico pokojne pacientke …., dr. med., spec.
IP je dne 29. 5. 2023, na podlagi 9. in 146. člena ZUP, prosilca seznanil z dokazili, ki bodo uporabljeni v postopku ter ga pozval za opredelitev. Prosilec se je do dokazov opredelil dne 12. 6. 2023. Pojasnil je (povzetek):
- da ima izvajalec ne le eno, temveč več izjav pacientkine volje kar je zelo nenavadno in zbuja sum, da je izvajalec pridobival čim več izjav z namenom, da bo vsaj ena od njih veljavna;
- da je pri izjavah nudila pomoč pacientkina vnukinja ….., ki je imela s pacientko sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju in s tem močan ekonomski interes, da zdravstvene podatke skriva pred ostalimi sorodniki;
- da je za paciente z zdravstvenim stanjem kot ga je imela pacientka značilno, da so zelo sugestibilni, zaradi česar je jasno, da izjava o prepovedi ni volja pacientke, temveč volja njene vnukinje;
- da se prosilec ne more ustrezno izjaviti o dokazih, ker ni navedeno, na katere se bo IP oprl;
- da izjava ….. ne sme biti upoštevana, ker ta ni mogla nadomestiti volje pacientke;
- da je izjava pacientke že na prvi pogled neavtentična in da domneva, da je IP ne bo uporabil pri odločanju;
- da ustna izjava pri hišnem obisku ni relevantna, ker pri tem nista sodelovali dve priči;
- da pisna izjava z notarsko overitvijo podpisa ne vsebuje izrecne prepovedi, ki jo zahteva tretji odstavek 42. člena ZPacP, temveč željo, da se informacije in dokumentacijo posreduje ….., poleg tega se izjava nanaša zgolj na obdobje do smrti pacientke. Nenavadno je tudi, da je kot kraj notarske listine naveden kraj, do katerega pacientka ni zmogla poti zaradi zelo slabega zdravstvenega stanja;
- da velja argument manjkajočih prič tudi za drugo ustno izjavo, domnevno z dne 11. 3. 2020;
- da je napačna ocena zdravnice ….. o pacientkini razsodnosti, ker nima ustreznih strokovnih kompetenc za podajanje strokovnega mnenja o psihiatričnem stanju pacientke, prav tako ni zabeleženo, da bi zdravnica opravila kakšen test;
- da je zgornje mnenje zdravnice v nasprotju z mnenjem sodne izvedenke in odpustnim pismom, kjer je opisano, da pacientka ni krajevno in časovno orientirana, da razumevanje sestavljenih navodil ni ohranjeno, da na osnovna vprašanja delno smiselno odgovarja, da je prisoten izrazit kognitivni upad, da pri pacientki ni rehabilitacijskega potenciala, da je nesposobna odločanja zase, da potrebuje pomoč pri vseh dnevnih aktivnostih, da odgovarja z enozložnimi besedami, da je nepokretna in nezmožna samostojnega sedenja;
- da iz mnenja sodne izvedenke ….. izhaja, da ni zmožna razsojanja in brez škode zase ni sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi.
Pritožba ni utemeljena.
1. Predmet in meje odločanja na drugi stopnji
V konkretnem primeru je sporen le obstoj pacientkine prepovedi iz tretjega odstavka 42. člena ZPacP, ker izpolnjevanje drugih materialnopravnih pogojev ni sporno, prosilec pa kot sin umrle pacientke spada med privilegirane uporabnike zdravstvene dokumentacije po 42. členu ZPacP.
Ker je izvajalec o prosilčevi zahtevi odločil na podlagi ZPacP, je tudi IP o pritožbi odločil na podlagi relevantnih določb ZPacP in ne na podlagi 9. člena ZVOP-2 ali 10. člena ZOdv. Poleg tega velja, da IP v konkretnem primeru ne bi bil pristojen za vodenje pritožbenega postopka v primeru zavrnitve zahteve, ki bi se naslanjala le na podlage iz 9. člena ZVOP-2 ali na 10. člen ZOdv, ki ga v prvi zahtevi omenja prosilec.
2. Splošno o pravni podlagi in pogojih za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo
V konkretnem primeru je za presojo pravice do seznanitve relevanten 42. člen ZPacP, ki ureja pogoje za upravičenost različnih kategorij zunanjih uporabnikov do reprodukcije zdravstvene dokumentacije pacientov, ki so že umrli. Drugi odstavek v prvem in drugem stavku določa, da imajo po pacientovi smrti pravico do seznanitve z njegovo zdravstveno dokumentacijo pacientov zakonec, zunajzakonski partner, partner iz istospolne skupnosti, otroci in posvojenci, kadar teh oseb ni, pa pacientovi starši. Osebam iz prejšnjega stavka se omogoči le dostop do tistih podatkov, ki so potrebni za dosego zakonitega namena seznanitve. Tretji odstavek 42. člena ZPacP še določa, da se zahteva za seznanitev oseb iz drugega delno ali v celoti zavrne, če tako določa zakon, ali če je pacient seznanitev pred smrtjo pisno ali ustno v navzočnosti dveh prič izrecno prepovedal.
Materialnopravni pogoji za uresničitev pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo so v konkretnem primeru naslednji:
1. Zahtevani dokumenti morajo predstavljati zdravstveno dokumentacijo v smislu 42. člena ZPacP in področne zakonodaje (pogoj podvrženosti pojmu zdravstvene dokumentacije);
2. Z zahtevanimi dokumenti mora razpolagati izvajalec zdravstvene dejavnosti v smislu pojmovnika iz 2. člena ZPacP (pogoj obstoja izvajalca zdravstvene dejavnosti, kot upravljavca dokumentacije);
3. Izvajalec mora z zahtevanimi dokumenti razpolagati oziroma zahtevano gradivo mora obstajati v zunaj zaznavni fizični ali elektronski obliki (pogoj materializirane oblike);
4. Zahtevani dokumenti se morajo nanašati na določenega pacienta, na katerega se nanaša zahteva (pogoj navezovanja zdravstvene dokumentacije na določenega pacienta);
5. Dejstvo, da je pacient že umrl (pogoj smrti);
6. Pogoj neobstoja prepovedi, ki bi jo podal pacient za časa življenja ali specialne prepovedi po zakonu;
7. Pogoj izkazanega zakonitega namena seznanitve.
V konkretnem primeru prosilec ni bil dolžan izkazati pravnega interesa za seznanitev ali ga dokazati z ustrezno listino.
3. Presoja obstoja pacientkine prepovedi v konkretnem primeru
IP na podlagi pregleda celotnega dokumentarnega gradiva ugotavlja, da je umrla pacientka za časa življenja prepovedala seznanitev z njeno zdravstveno dokumentacijo s strani prosilca, kar velja tudi za čas po njeni smrti, zaradi česar prosilec do seznanitve ni upravičen. O tem se je IP prepričal iz naslednjih razlogov:
1. Pacientka je dne 18. 9. 2019 pri izvajalcu podala izrecno prepoved seznanitve, in sicer z jasno in enoznačno izjavo, da »želi, da se njena zdravstvena dokumentacija ne posreduje njenemu sinu …..«, poleg izjave, da »želi, da o njenem zdravstvenem stanju obvešča vnukinjo …..«. Ta dokument je IP štel kot glavni dokaz pri odločanju o pritožbi.
Izjava se hrani v zdravstveni dokumentaciji pri izvajalcu in je podpisana. Podpis je sicer drugačen kot na starejših vzorčnih besedilih, ki jih je posredoval prosilec, vendar to v konkretnem primeru ne vpliva na verodostojnost izjave. Ravno nasprotno, sumljivo bi bilo, če bi se pacientka podpisala z idealnim podpisom, kot se je podpisovala v preteklosti ob normalnem zdravstvenem stanju. IP ne torej vidi dvoma, da gre za pacientkin podpis. Drug razlog je, da pisava ustreza slabemu zdravstvenemu stanju, ki ga opisuje prosilec; podpis je namreč nečitljiv in neurejen ter brez prepoznavnega sloga, in se po teh merilih ne ujema z rokopisom same izjave.
Da gre za podpis pacientke oziroma še bolj pomembno, da je napisana želja izraz resnične pacientkine volje, je podprto tudi z izrecnim zapisom zdravnice v popisu bolezni, z dne 19. 9. 2019 o tem, da je pacientka v pričo nje podpisala izjavo o posredovanju informacij.
Očitno je tudi, da je besedilo izjave zapisala druga oseba (domnevno pacientkina vnukinja), kar ni problematično, saj ZPacP ne zahteva lastnoročne izjave, pacientka pa je bila v slabem zdravstvenem stanju in glede na njen podpis, take artikualcije volje verjetno ne bi zmogla.
Glede na navedeno ni razlogov za sum na neavtentičnost izjave ali podpisa.
2. Pacientka je dne 19. 9. 2019 podala še eno pisno izjavo o seznanitvi ter odločanju o zdravstveni oskrbi, iz katere med drugim izhaja, da želi, da »prejema informacije in dokumentacijo o njenem zdravstvenem stanju (…) vnukinja …..«. Ta izjava sicer ni izrecna prepoved seznanitve in je IP ni upošteval kot glavni dokaz, ki bi se nanašal usmerjeno na prosilca, toda:
- ta izjava očitno izraža pacientkino resnično voljo v relevantnem času (torej v časovni bližini z izjavo iz 1. točke zgoraj), ki je v tem, da se komunikacija omeji le na …..;
- iz mnenja IP št. 07120-1/2020/665 (24.12.2020) izhaja, da če je pacient pisno določil enega ali več svojcev, ki imajo pravico do seznanitve, pomeni, da je s tem avtomatično izključil ostale svojce, ki bi sicer lahko bili upravičeni do seznanitve po petem odstavku 45. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP). Torej gre za de facto pacientkino prepoved seznanitve vsem ostalim svojcem, vključno s prosilcem;
- ta izjava, čeprav ni neposredna in izrecna prepoved, nedvomno podpira izjavo o prepovedi iz 1. točke zgoraj oziroma povedano drugače, dopolnjuje osnovni dokaz o obstoju prepovedi oziroma, da je tam izražena volja resnična;
- ta izjava ne pušča dvoma v pristnost pacientkinega podpisa, ker je bil ta overjen pri notarki ….., dne 19. 9. 2019.
3. V popisu bolezni (»evidenca bolezni« kot del zdravstvenega kartona) se za dan 19. 9. 2019 nahaja zapis zdravnice, ki se glasi »Gospa v pričo mene jasno pove, da sinu …. ne želi dajati informacij o njenem zdravstvenem stanju. Pove, da te informacije lahko prejme le vnukinja ….. V pričo mene tudi podpiše izjavo«. Tudi ta zapis nedvomno podpira izjavo o prepovedi iz 1. točke zgoraj oziroma povedano drugače, dopolnjuje osnovni dokaz o obstoju prepovedi oziroma, da je tam izražena volja resnična. Prosilčeva trditev, da ta izjava ni relevantna, ker ZPacP pri ustni izjavi zahteva dve priči, drži le v delu, da zaradi tega ne gre za izjavo, ki bi bila enakovredna tisti iz 1. točke zgoraj, torej ne gre za izjavo v smislu tretjega odstavka 42. člena ZPacP. Nikakor pa ta izjava ni irelevantna kot splošni podporni dokaz o resnični pacientkini volji, ki je očitno skladna s tisto iz glavnega dokaza;
4. V popisu bolezni se za dan 11. 3. 2020 nahaja zapis zdravnice, da »jo gospa prosi naj informacij o njenem zdravstvenem stanju ne dajem sinu ……«, ki prav tako nedvomno podpira izjavo o prepovedi iz 1. točke zgoraj. Navedbe iz prejšnje točke veljajo smiselno enako tudi za ta zapis;
5. V popisu bolezni se za dan 17. 9. 2019 nahaja zapis zdravnice o telefonskem pogovoru s pacientkino vnukinjo, ki je izjavila, da pacientka »ne želi dajati informacij o njenem zdravstvenem stanju sinu ….. in njegovi družini«. Ta izjava ni bistvena za odločanje o pritožbi, ker ne gre za neposredno izjavo pacientke, ter izvora in resničnosti izjave ni možno dokazati, vendar dodatno podpira izjavo o prepovedi iz 1. točke zgoraj.
V podporo razumevanja razmerja med prosilcem in pacientko je tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena med pacientko in vnukinjo, po kateri je bila vnukinja po volji pacientke dolžna skrbeti za pacientko;
6. IP ne dvomi o slabem zdravstvenem stanju pacientke v času, ko je podala izjavo o prepovedi, vendar hkrati ne dvomi o tem, da je bila pacientka takrat dovolj razsodna (sposobna razumeti pomen in posledice izjave), da je njeno izjavo treba šteti kot veljavno in kot izraz njene prave volje. To izhaja iz:
- dejstva, da se razsodnost v konkretnem primeru zahteva le za podano izjavo ne pa za celoto pacientkinih izjav volje glede zdravstvene oskrbe ter izven nje, torej za druge pravne posle;
- dejstva, da za tako preprosto pravno razmerje z omejenimi učinki kot je prepoved seznanitve z informacijami in zdravstveno dokumentacijo ni potrebna pacientova vrhunska mentalna »kondicija« (drugače je lahko pri zahtevnejših oporokah, sklepanju pogodb, razpolaganju s premoženjem, odpovedim pomembnim pravicam, sprejemanju pomembnih dolžnosti, vnaprejšnji izjavi o zdravstveni oskrbi po 34. členu ZPacP in podobno). To pomeni, da je obravnavana prepoved enostavna za razumevanje in za izjavljanje o njej. Pacient sicer mora biti razsoden, ni pa zahtevano, da mora biti na ravni popolnoma zdravega človeka;
- dejstva, da je v popisu bolezni za relevanten dan 19. 9. 2019 s strani zdravnice zabeležen status pacientke kot »neprizadeta, orientirana, pogovorljiva, premika vse 4 okončine«;
- dejstva, da je v popisu bolezni za relevanten dan 11. 3. 2020 s strani zdravnice zabeležen status pacientke kot »neprizadeta, evpnoična, pogovorljiva, orientirana v času, prostoru, osebi (…) sedi na vozičku, nato mi pokaže kako hodi s hojco«. V popisu je tudi ločen zapis o tem, da je pacientka »prisebna«, ki se nanaša na njeno izjavo o prepovedi oživljanja, ki je še bolj pomembna in življenjska odločitev kot prepoved seznanitve;
- dejstva, ki izhaja iz uradnega zaznamka, z dne 29. 5. 2023, da je zdravnica ….. dne 29. 5. 2023 na vprašanje uradne osebe o stanju razsodnosti oziroma prisebnosti pacientke po telefonu prepričljivo potrdila, da je bila pacientka kljub slabem zdravstvenem stanju prisebna v trenutku podane izjave o prepovedi. Razgovor je bil izveden kot upravna poizvedba na podlagi 34.a člena ZUP;
- dejstva, da iz odpustnice ter mnenja sodne izvedenke, ki ju je predložil prosilec ne izhaja, da je bila pacientka ravno na dan 18. 9. 2019, 19. 9. 2019 ter 11. 3. 2020 v stanju nerazsodnosti, torej mentalno popolnoma nesposobna podati pravno veljavno izjavo. Predmet presoje obeh dokumengtov torej ni bilo zdravstveno stanje na dan oziroma v zvezi izjavo o prepovedi;
- dejstva, da pacientki v trenutku njenih izjav ni bila odvzeta poslovna sposobnost oziroma ni bila postavljena pod skrbništvo (ker je pred zaključkom nepravdnega postopka umrla), kar pomeni, da ni možno zanesljivo trditi, da je bila takrat de facto (popolno) poslovno nesposobna. To bi bilo možno šele po pravnomočnosti sodne odločbe;
- dejstva, da iz odpustnice ter mnenja sodne izvedenke, ki ju je predložil prosilec neposredno in izrecno ne izhaja, da pacientka ni bila sposobna odločati o pravici do odločanja o posredovanju informacij o zdravstvenem stanju ali zdravstvene dokumentacije svojcem; povedano drugače, iz konkretnega opisa v izvedenskem mnenju ne izhaja popolna pacientkina nezmožnost mentalnih aktivnosti ter nobeno od opisanih stanj ne pomeni nujno, da pacientka ne bi mogla pravno veljavno izraziti svoje lastne volje glede seznanitve z informacijami in zdravstveno dokumentacijo;
- dejstva, da je mnenje sodne izvedenke splošno in široko, ker se nanaša na pacientkino generalno stanje, ne more pa zajeti kasnejšega zdravstvenega stanja in morebitnih svetlih trenutkov točno v času, ko je pacientka podala izjavo o prepovedi. Smiselno enako velja za odpustno pismo;
- dejstva, da iz pojasnil prosilca ne izhaja, bi mnenje izvedenke uspešno prestalo kontestacijo in da je bilo dokončno sprejeto s strani sodišča glede na to, da se je nepravdni postopek dokončno ustavil brez meritorne odločitve sodišča.
Iz zgoraj navedenega izhaja, da IP nikakor ne more zanikati ali dvomiti o obstoju in veljavnosti pacientkine volje glede posredovanja informacij in zdravstvene dokumentacije njenemu sinu. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.
IP je dokazno oceno sprejel na podlagi 10. člena ZUP (prosta ocena dokazov) ob upoštevanju zahteve iz 8. člena ZUP (načelo materialne resnice) in načela ekonomičnosti. Pri tem je tudi ocenil, da dodatna procesna dejanja oziroma razširitev dokaznega postopka ni potrebna, ker je na voljo dovolj zanesljivih ter strokovno podprtih dokazov in podpornih indicev o obstoju in veljavnosti pacientkine prepovedi, za presojo katerih pa niso potrebna specialna znanja, s katerimi IP ne bi razpolagal. Da ni vedno potrebna postavitev izvedenca, potrjuje teorija in praksa tudi na primerljivem področju civilnega procesnega prava, npr. gl. Ude l. (ur.), Galič A. (ur.): Pravdni postopek (2006), stran 476 in VSRS Sodba II Ips 155/2017.
IP še pojasnjuje, da na podlagi devetega odstavka 45. člena ZPacP izvajalec zdravstvene dejavnosti ob smrti pacienta, ne glede na njegovo prepoved sporočanja informacij o zdravstvenem stanju, na primeren način obvesti ožje družinske člane o njegovi smrti in njenem vzroku. Toda te pravice – ki ni pravica iz 42. člena ZPacP ali njen del – prosilec ne more uveljavljati v pritožbenem ali drugem nadzornem postopku pri IP. Prav tako je IP ne more upoštevati pri odločanju o pravici iz drugega odstavka 42. člena ZPacP, ker gre za samostojno upravičenje in ker se nanaša na obveščanje o informacijah in ne na dokumentacijo. Podobna drugostopenjska nepristojnost IP velja za 9. člen ZVOP-2, ki v konkretnem primeru ni bil zatrjevana pravna podlaga v zahtevi in ni bil pravna podlaga za izvajalčevo odločitev o prosilčevi zahtevi.
4. Opredelitev do drugih navedb prosilca
Glede prosilčeve navedbe, da predmet zahteve ni zdravstvena dokumentacija, IP pojasnjuje, da to ne drži:
- ker se tudi po smrti pacienta še lahko ustvarjajo ali pridobivajo dokumenti, ki se jih redoma vlaga v zdravstveno mapo kot zbir zdravstvene dokumentacije,
- ker so tudi mrliški ogled, izdaja potrdila o smrti, izvedba klinične ali sanitarne obdukcije, odvzem organov, kemijska, histološka in druga neforenzična preiskava po smrti zdravstvene storitve, torej vrsta zdravstvene oskrbe (pa čeprav ni namenjena »zdravljenju« v pravem pomenu besede),
- ker post mortem dokumentacija opravlja vse temeljne funkcije zdravstvene dokumentacije (z izjemo zagotavljanja zdravljenja pacienta),
- ker definicija zdravstvene dokumentacije iz 1.a člena Zakona o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (ZZPPZ) ne izključuje obravnavanih dokumentov in
- ker se v skladu s točko NIJZ 1 (priloga I ZZPPZ) v zdravstveni dokumentaciji vodi tudi podatek o vzroku smrti.
Glede prosilčeve navedbe, da se pacientka ni izrekla glede dokumentacije po smrti, IP pojasnjuje, da to ni zakonski pogoj. Če se pacient o posredovanju informacij o oziroma dokumentacije izreče na splošno, taka izjava velja tudi za čas po smrti, razen, če pacient voljo omeji le za čas do smrti.
Glede prosilčeve navedbe, da se s seznanitvijo po smrti ne more poseči v osebnostne pravice pacientke in da se določene osebnostne pravice prenašajo na svojce, v konkretnem primeru v obliki pravice do pietete, IP pojasnjuje, da poseg v osebnostne pravice in prenos pravic nista relevantna oziroma presoja ni potrebna, ker pogoje ter omejitve za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo določa zakon – ta določa, ali, v kakšnem obsegu in pod kašnimi pogoji se lahko dostopa do zdravstvene dokumentacije in se s tem poseže v pokojnikovo zasebnost, na katero je računal, da bo ohranjena tudi po smrti. Poleg tega pravica do pietete (kot pravica do ohranitve lepega spomina na pokojnika) ne vključuje pravice do dostopa do osebnih podatkov pokojnika.
Glede prosilčevega sklicevanja na sodbo VSRS opr. št. I Up 517/2000, IP pojasnjuje, da ta ni več relevantna, saj je bila sprejeta ob popolnoma drugačnem zakonodajnem stanju – takrat je veljal prvi ZVOP (torej še pred ZVOP-1 in seveda pred sedanjim ZVOP-2), ZPacP s specialno ureditvijo pa takrat še ni bil sprejet.
Glede prosilčeve navedbe, da ni razvidno, kateri zdravnik je izdelal zapise in kdaj, IP pojasnjuje, da to ne drži, saj iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bila to ……, dr. med, spec., prej Nina Skubin, vsi relevantni datumi pa so prav tako navedeni ob siceršnjih ročnih zapisih.
Glede prosilčeve navedbe, da je izpodbijano obvestilo neobrazloženo, IP pojasnjuje, da to deloma drži, vendar je IP to pomanjkljivost saniral v pritožbenem postopku na podlagi drugega odstavka 248. člena ZUP, ki določa, da organ druge stopnje zavrne pritožbo tudi tedaj, kadar spozna, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti, da pa niso bistvene. IP je tako dopolnil dokazni postopek ter obrazložitev razširil na vse pomembne elemente glede materialnega prava in dejanskega stanja.
Glede prosilčeve navedbe, da je nenavadno, da ima izvajalec več izjav, IP pojasnjuje, da so te izjave med seboj skladne in se uspešno dopolnjujejo, pri čemer je bila za odločitev bistvena izjava tista z dne 18. 9. 2019.
Glede prosilčeve navedbe o močnem ekonomskem interesu pacientkine vnukinje, IP pojasnjuje, da to dejstvo objektivno ne vpliva na presojo obstoja in veljavnosti pacientkine izjave. Glede sugestibilnosti pacientke pa je po prepričanju IP pomembno zgolj, kakšna je vsebina končne izjave volje, ne pa razlogi, vgibi, motivi in notranja mislena pot, ki je pripeljala do pacientkine odločitve. Seveda to velja do mere, ko še ne gre za nedpustno vplivanje na voljo pacientke (npr. sila, grožnja, zvijača), za kar pa IP v konkretnem primeru ni našel nikakšnih indicev.
Glede prosilčeve navedbe, da ne gre za voljo pacientke, temveč za voljo njene vnukinje, IP pojasnjuje, da iz ključnih izjav ne izhaja, da bi jih podala pacientkina vnukinja ali da bi ta nedopustno vplivala na voljo pacientke. Prosilec v podporo svoje trditve tudi ni predložil dokaza.
Glede prosilčeve navedbe, da ne ve, na katere dokaze se bo IP oprl, IP pojasnjuje, da je bilo v pozivu, z dne 29. 5. 2023 jasno navedeno, da se bo IP oprl na vse priložene zapise.
Glede prosilčeve navedbe, da je nenavaden kraj notarske potrditve, IP pojasnjuje, da ni našel očitnih razlogov za dvom v resničnost in verodostojnost notarskega potrdila.
Glede prosilčeve navedbe, da zdravnica nima ustreznih strokovnih kompetenc in da ni opravila nobenega testa, IP pojasnjuje, da zdravnica ni izdala izvida in mnenja v vlogi sodne izvedenke, kjer bi se zahtevala področna specialistična znanja, pač pa je stališče podala kot pacientkina izbrana osebna zdravnica družinske medicine, ki dobro pozna pacientko, saj je sodelovala pri zdravstveni oskrbi skozi daljši čas, poleg tega ima opravljeno specializacijo iz družinske medicine oziroma licenco s tega področja. To pa je tisto medicinsko področje, ki terja najbolj celovito ali široko poznavanje pacienta, osebni odnos oziroma osebne stike s pacientom ter pokriva pestro paleto zdravstvenih storitev iz različnih medicinskih področij. Pomembno je, da je zdravnica podala stališče na podlagi osebnega stika s pacientko po svojem najboljšem znanju in izkušnjah, za kar pa se ne potrebuje posluževati psihodiagnostičnih sredstev in tega tudi ne zahteva noben predpis.
Glede prosilčeve navedbe, da iz mnenja sodne izvedenke izhaja, da pacientka ni zmožna razsojanja in brez škode zase ni sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi, IP dodatno pojasnjuje, da si z izjavo o prepovedi prosilka nikakor ni povzročila kakšnekoli škode, na primer na zdravstvenem in premoženjskem oziroma ekonomskem področju, saj je zgolj preprečila seznanitev z občutljivimi informacijami in dokumentacijo po njeni smrti in s tem dolgoročno ohranila njeno zasebnost ter je v vsakem primeru že imela sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, vnukinja pa je to pogodbo očitno izpolnjevala.
5. Sklepno
IP je prosilčevo pritožbo zavrnil na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, ki določa, da organ druge stopnje zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena. Delno je bila podlaga v že omenjenem drugem odstavku 248. člena ZUP.
Posebni stroški organu v tem pritožbenem postopku niso nastali (2. točka izreka). Prosilec sam nosi svoje stroške, ker se je postopek začel na njegovo zahtevo. To vključuje tudi stroške zastopanja.
Ta odločba je v skladu z določbami Zakona o upravnih taksah (ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopustna tožba v upravnem sporu, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče v Ljubljani, Fajfarjeva 33, Ljubljana, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Če je tožba poslana priporočeno po pošti, se šteje, da je prispela pravočasno, če je bila oddana na pošto zadnji dan roka za vložitev tožbe. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali kopiji ter plačati sodno takso.
Postopek vodil:
dr. Urban Brulc, univ. dipl. prav.
samostojni svetovalec IP
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.
informacijska pooblaščenka
