Vladanje z odloki je nedvomno udobno in hitro, ampak …
Trmasto vztrajanje Vlade RS, da v času epidemije koronavirusa z odloki ureja zadeve, ki bi morale biti zapisane v zakonih, je pojav, ki je hkrati nenavaden in skrb vzbujajoč. Vladanje z odloki je sila nevarno početje. Opozorila Ustavnega sodišča RS, Informacijske pooblaščenke in številnih pravnikov očitno ne zaležejo. Odgovori in argumenti vladnih funkcionarjev, ki niso vedno povsem kultivirani, segajo od pomanjkanja časa preko učinkovitosti (četudi na račun ustavnosti) vse do splošne zarote proti vladi. Ob tem seveda ni sporno, da je treba epidemijo in širjenje virusa zaustavljati z ustreznimi ukrepi. A da za to žrtvujemo pravno državo, je vendarle preveč.
Izziv za odvetnike
Za odvetnike je to povsem nov izziv. Nekako smo navajeni, da je pravni okvir predpisov tisti, znotraj katerega smo dolžni svojim strankam zagotoviti najboljšo storitev. Zdaj pa smo postavljeni v položaj, v katerem moramo v korist svojih strank najprej podvomiti o samih predpisih. Pri odlokih, ki se navezujejo na Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB), je bilo na začetku vladanja z odloki tako treba preverjati, ali je bil odlok sploh objavljen na ustrezen način, po odločitvi Ustavnega sodišča, ali se opira na del ZNB, ki je že bil spoznan za neustavnega, ali ureja materijo (poseg v človekove pravice), ki bi jo smel urejati samo zakon. Pa vsi dvomi o ZNB (in z njim povezanih odlokih) še zdaleč niso rešeni. Do zdaj se na primer nismo lotili vprašanja, ali 39. člen ZNB, kakršen pač je, sploh omogoča omejevanje ponujanja storitev, saj četrti odstavek govori o omejevanju prometa posameznih vrst blaga in izdelkov – nič pa o storitvah.
Nepremišljenost pri sprejemanju odlokov in, bojim se, zavestno ignoriranje ustavne skladnosti ter hierarhije predpisov prav silita v razmislek: zakaj? Gre za nesposobnost, oblastniško aroganco ali premišljen načrt?
Ljudje umirajo …
Večkrat slišimo, pogosto v precej arogantnem tonu, da ni časa za zakonodajno proceduro, ker je treba ukrepati takoj, saj »ljudje umirajo«. Slednje je nesporno res, Slovenija je žal med državami z nadpovprečnim številom žrtev epidemije, a velik del jih lahko pripišemo nepripravljenosti na lanski jesenski val, ki je kosil med najranljivejšo skupino, starejšimi, stanovalci domov starejših občanov (DSO). Pomanjkanje časa, zaradi katerega je treba na vrat na nos sprejemati odloke (in jih potem čez kak dan že spreminjati), je le slab izgovor. Val okužb spomladi 2020 je dal dovolj naukov za ukrepe, ki bi jih morali upoštevati v DSO in tudi marsikje drugje, pa se je vlada ukvarjala z vsem drugim, od vojne s Slovensko tiskovno agencijo (STA) do menjav v policiji. Že junija 2020 je Ustavno sodišče opozorilo na neprimernost sprejemanja ukrepov brez ustreznih strokovnih utemeljitev, pa jih še do danes nimamo. »Strokovna utemeljitev« namreč pomeni, da jo podajo strokovnjaki, usposobljeni za konkretno področje (borba z epidemijo brez epidemiologov je nekoliko nenavadna), in da gre za utemeljitev, zasnovano na podatkih in študijah, ne pa za izražanje mnenja nekega posameznika ali skupine. Sredi leta 2020 je bilo jasno, da bodo cepiva prej ali slej na razpolago – pa smo bili še v letu 2021 brez sistema za prijavljanje na cepljenje. Pred poletjem 2020 je bil napovedan jesenski val epidemije – pa je bilo v oktobru sledenje stikom (contact tracing) zaradi kadrovske podhranjenosti sledilcev omejeno na najbolj osnovni protokol. Pol leta je dovolj ne le za pripravo ukrepov, ampak tudi za vsakršno zakonodajno proceduro. Pomanjkanje časa je torej argument, s katerim vlada prikriva lastno nesposobnost za pravočasne priprave in upravičuje nespoštovanje ustavnega reda pri sprejemanju predpisov. V senci tega na podoben način potekajo nabave, ob kreativni uporabi sistema javnih naročil – ker se pač mudi …
Argument učinkovitosti
Argument tako imenovane učinkovitosti se mi zdi še bolj skrb vzbujajoč. Iz ust vladnih funkcionarjev smo lahko slišali, da učinkovitost kakega odloka vendarle odtehta tudi kakšno majhno nezakonitost ali neustavnost. Še zlasti ker o ustavnosti presojajo sodniki, za katere se taisti funkcionarji zelo trudijo vzpostaviti dvom o njihovi strokovnosti, kompetentnosti in nepristranskosti. Vladajoča politika tako aktivno podpira erozijo zaupanja v institucije pravne države, zlasti tiste, ki imajo kot neodvisni organi moč nadzora nad vlado. Številni so že in še doživljajo napade: Ustavno sodišče in Računsko sodišče, pravosodje na splošno, Komisija za preprečevanje korupcije, Informacijski pooblaščenec (pooblaščenki celo grozi razrešitev, ker (sic!) opozarja na neustavnosti odlokov) … Tako zastraševanje je namenjeno pasivizaciji nadzornih organov prav tedaj, ko bi jih najbolj potrebovali. Medtem so nekateri drugi, od katerih bi pričakovali kako besedo o človekovih pravicah, izgubljeni na Instagramu.
Če enkrat privolimo v argument učinkovitosti na račun ustavnosti in zakonitosti, pristanemo tam, kar Angleži imenujejo slippery slope – spolzka klančina. Mimogrede, tudi o učinkovitosti ukrepov bi lahko razpravljali zgolj »počez«, saj resnih analiz o delovanju odlokov ni najti.
Naj nanizam nekaj ad absurdum argumentov učinkovitosti. Zakaj ne bi sledili komunikacijam kar vseh, saj bomo s tem lahko – učinkovito – našli take ali drugačne kršitelje zakonov? Zakaj ne bi morda dopustili prisluškovanja brez sodnega naloga, saj njegovo pridobivanje jemlje čas in zmanjšuje učinkovitost? Zakaj neučinkovito porabiti nekaj mesecev za sprejem zakona v Državnem zboru, če lahko odlok sprejme kar Vlada? Kje je konec takega razmišljanja? Če lahko arbitrarno in z odlokom posežemo v eno človekovo pravico (na primer v pravico do zasebnosti), zakaj ne bi še v katero drugo? Malo mučenja, pa bodo preiskovalni organi hitreje in učinkoviteje prišli do priznanja kaznivih dejanj …
Kaj vodi vladno politiko?
Ob večnem optimizmu in zaupanju v demokratične institucije vendarle upam, da sedanje vladne politike pri razgradnji pravne države ne vodi naklep. Da torej ne gre za premišljena dejanja, katerih cilj bi bil navaditi nas na način vladanja, ki precej bolj spominja na partijske dekrete iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja kot na moderne evropske demokracije. Upati moram, da gre za prehoden pojav. Da vlada, ob vsej vehemenci, napadalnosti do institucij nadzora in aroganci, vse skupaj vendarle počne izključno zaradi borbe z epidemijo, ki ima mnogo front, ne le zdravstvene, ampak tudi ekonomsko in socialno. Da to počne sicer avtoritativno, nespretno, nedemokratično …, ampak z dobrim namenom.
Pa vendar. Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni, pravijo. Pot v diktaturo, se bojim, prav tako. Vladanje z odloki? Prosim, ne.
Članek je bil objavljen oktobra 2021 v reviji Odvetnik.
Naslovna fotografija: RawPixel
